/11 /11

Me bližnja vas še lahko nahrani ?

Pri hrani od daleč imamo ponavadi vedno opraviti z veliko število ljudi in še več ljudi dela samo za to, da megalomanski sistem brezhibno deluje. Ko kupujemo pomarančo, redko kdo pomisli na plantaže in pobiralca, novodobnega sužnja, ki od jutra do večera gara in za svoje delo prislužijo 20 evrov, od katerega mora še odšteti stroške za prevoz na njive in nasade.

Ste morda kdaj pomislili do kakšnih šokantnih zgodb bi se dokopali, če bi sledili nekemu izdelku, ki ga reklamirajo na brezplačnem reklamnem letaku kakšnega vele trgovca?

Ta megalomanski mehanizem smo poimenovali sodobna prehranska veriga, ki ima glavni namen, da nek proizvod, hrana pride na vaše krožnike.

A postoj! A v moji vasi ne raste žito in se ne pase drobnica in govedo? Zakaj v kavarnah in čajnicah ponujajo večinoma le čajne mešanice, ki niso bile nabrane z okoliških hribih. Je moja okolica res brez življenja, izropana in ni sposobna več nahraniti okoliško prebivalstvo?

Ekološki kmetje pravimo da ne. Naše vasi so še bogate in lepe. Drevesa še obrodijo okusne sadeže in tudi ljudje so še, ki se ne vdajo. Res je, da nas je dosti manj kot pred desetletji ali stoletjem, ko je praktično vsak znal posaditi svoje drevo in si sam vzgojiti zelenjavo, a tehnokratski razvoj je naredil svojo pot. Tako je svoj pečat pustil tudi na preobrazbi naših prehranskih navad.

A čas je, da naredim korak naprej k naravi in korak naprej k lokalnosti.