|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

»Mi smo noseči«

Aleksandra Pinterič, 23.3.2010
Menim, da morajo biti starši glede ljubkovalne govorice v tretji osebi množine zelo pazljivi. Stavek ali dva ne skreneta s poti, celoten pogovor z otrokom na tak način pa otrokov razvoj lastnega zavedanja zavira.

image
/11


Vse bolj razsaja trend sodobnega »ljubkovalnega« pogovarjanja z otroki in okolico v tretji osebi množine ali ednine. Pred časom se je ta »ljubkovalnost« vezala predvsem na gremo amat, papat, ajčkat ipd. Začne pa se z »mi smo noseči«.

 

Primer:

Otrok, star 9 let (po videzu), vrešči in pobegne mami iz trgovine. Mama steče za njim in mu reče: »Poslušaj, mami gre samo v trgovino pogledat, da si nekaj kupi.« Otrok vrešči še naprej. Prime ga za roko in odvleče s sabo.

 

»Mi smo noseči. Dobili smo prve zobke. Mi pa že hodimo. Kako ste že veliki! Kaj vi že hodite v šolo? Babi gre sedaj v hišo, pride takoj nazaj! Ati gre iskat sok. Kaj bo hčerka pila? …«

 

Ta ljubkovalnost teži, da na »lep« način zavestno vključuje vse člane v skupnost, v družino. Mogoče izhaja to iz želje staršev, da sami v otroštvu na nek način niso bili upoštevani, videni in deležni ljubezni, pozornosti v lastni družini. V vse to sem bila ujeta tudi sama in sedaj zelo počasi lezem iz tega. Vse bolj me moti, ko se kdo pogovarja z otrokom: »Kje je bil sedaj Marko?« Zamislim se, kaj sploh to pomeni.

 

Doma sem opazila, da smo se na ta način večkrat pogovarjali »preko« otroka. Namesto da bi z osebnim jezikom povedali, kaj kdo misli, smo komunicirali z nasmehom na obrazu, kako ironično: »Povej mami … Naj dedi reče, kar misli … Ati naj …« Sprašujem se, zakaj je moral biti ravno otrok tisti, skozi ali preko katerega smo prevečkrat izmenjali informacije? Lahko bi si to povedali direktno in iskreno? Čez čas sem odkrila, da se resnično raje skrivam/-o za tretjo osebo. In to ni dobro – niti za otroka niti za odnos in ne za starše.

 

»Pridi, se greva umit.« Umije se dejansko samo otrok. Starš mu pri tem pomaga, a se ne umije, razen, če to res ne počne zraven. Kako to, da vse več uporabljamo tovrstno izražanje? Ali pa: »Sva kuhala kosilo.« Kaj je delala mama in kaj otrok? Kdo je kuhal? Navajamo otroka ob tem na delo ali na opazovanje dela, dejansko pa mu govorimo, da sva delala skupaj. Drugače je, če otrok ob opazovanju res nekaj naredi in se dela uči. V različnih situacijah pa vidim, da so otroci večinoma samo opazovalci.

 

»Obula sva čevlje,« pravi babica, ki že ima obute čevlje, saj je z njimi prišla v vrtec po otroka. Edino, kar je storila, je bilo to, da je otroka obula ona sama. Otrok je samo gledal. Torej, nista se obula oba. Primernejše je sporočilo: »Pridi, obula ti bom čevlje.« Ali: »Pomagala ti bom obuti čevlje,« kadar sodeluje tudi otrok. Za razvoj otrokovega individuuma je silno pomembna komunikacija z otrokom in sporočila, ki mu jih tako ponujamo. Skozi ta sporočila otroku povemo samo to, da obstaja množina ali ednina in še to v tretji osebi. Torej, tam nekje stran in ne tukaj, sedaj. Enako velja za »mi pa že hodimo«, ki je na nek način zelo nesmiselna. Starši so namreč shodili pred X leti, njun malček pa pred dvema mesecema. Kdo je torej shodil?! Starši? Otrok? Družina? In še nekaj, kar me bega – ali ni to kar nekoliko ponižujoče za otroka?

 

V odnosu med partnerjema bi tak pogovor potekal tako:

»Pepca gre sedaj v službo. Prinese kaj iz trgovine? Kaj bi Franc želel danes jesti?«

»Franc danes ni dobil plače. Kdaj bo šla Pepca po otroka?«

 

Se res tako pogovarjata dva partnerja? Ne. Tovrsten način pogovora prestavi naš individuum nekam drugam – v tretjo osebo. Izpade, kot da bi se pogovarjali o nekom drugem. Pogovor pa se odvija tukaj in sedaj z dvema vključenima osebama. Kako bi se počutili, če bi se partner z nami tako pogovarjal? Bi se začeli pritoževati? Bi v nas vzbudilo nelagoden občutek? Zelo verjetno. In kaj prinese to v vzgojo? Ko se otrok začne zavedati samega sebe okoli leta in pol, tega zavedanja sploh ne more graditi v skladu s svojim razvojem, saj mu starši govorimo o tistem v tretji osebi. Pri iskanju lastne identitete, samospoštovanja in samopodobe na dolgi rok postaja otrok zmeden in lahko razvije dvojno zavedanje sebe – nekoga, ki doživlja dobre občutke, in nekoga z manj prijetnimi. Vse neprijetno začne preslikavati nekam drugam, nekam izven sebe. To pa mu nikakor ne pomaga, da bi našel stik s sabo.

 

Kadar starši govorijo v tretji osebi, ne morejo pričakovati, da jih bodo otroci jemali resno: »Pospravi igrače, drugače bo mama huda.« Starši na ta način ne izrazijo dovolj jasno svojega stališča. Jasno je že morda, vsekakor pa ni osebno. Kako reagirajo otroci?o Med drugim vreščijo, kričijo, brcajo in še kaj. Devetletnik iz trgovine se je vedel kot dveletni otrok. Ali lahko otrok skozi svojo razvojno pot ostane na tej stopnji? Ne vem.

 

Menim, da morajo biti starši glede ljubkovalne govorice v tretji osebi množine zelo pazljivi. Stavek ali dva ne skreneta s poti, celoten pogovor z otrokom na tak način pa otrokov razvoj lastnega zavedanja zavira. Družina tako igra vloge, postaja gledališče: vloga mame, očeta in otroka in še to na ločen in način »tam stran«. Se starši vse bolj bojijo reči otroku iskren in oseben NE? Gre mogoče za strah pred zavrnitvijo, s strani staršev seveda?

 

Otrok je individuum zase. Ravno tako vsak starš posebej. Predstavljamo si družino kot tempelj, ki stoji in je zgrajen na stebrih. Tempelj stoji trdno samo, kadar njegovi osnovni stebri, ki ga držijo, stojijo narazen in trdno. Če so temeljni stebri preblizu skupaj, se temelj zruši. Ravno tako se tempelj poruši, če stojijo preveč narazen. Enako velja za družino. Ko bodoči očka izjavi: »Mi smo noseči,« postavi v enak položaj tudi sebe. Torej v noseč položaj, kar pa nikakor ne drži. Noseča je samo ženska, moški ne, ne glede na to, kako simpatično se to sliši. Ustreznejša je izjava: »Moja je noseča in dobila bova otroka.« S tem ostaja vsak član bodoče družine individuum oz. steber zase. To pa je tisto, kar otrok potrebuje. Trdne in osebne starše, ki vedo, kdo so, kaj želijo in h katerim vrednotam stremijo.

 

Ljubkovalne besede »mi pa že hodimo« vnesejo v pogovor kanček tople povezanosti, kljub temu pa potrebuje otrok na svoji poti sporočila v JAZ in TI govoru. Torej: »Postala bova starša, saj je moja noseča. Najin je dobil prve zobke. Vajin otrok je pa že tako velik! Saj vajin otrok že hodi! Kaj ti že hodiš v šolo? V hišo grem in se takoj vrnem. Grem po sok, ti kaj prinesem, si žejna?« To so sporočila otroku, ki mu povedo, kdo je kdo, hkrati pa spodbujajo otrokovo zavedanje samega sebe.

Naj se tekma za najbolj genialnega potomca...
Žal nam je, gospod Novak. Čeprav tekoče govorite sedem jezikov in imate neverjetne reference, se bomo raje odločili za d...
144
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
8
Norice ali vodene koze
Norice ali vodene koze so najpogostejša nalezljiva bolezen z izpuščaji. Bolezen se pojavlja skozi vse leto, v večjem šte...
8
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
7


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Absurdnost kaznovanja
Ali se bo otrok v tiste pol ure, ko bo za kazen, ker je sestri govoril grde besede, sedel v svoji sobi, zares naučil kaj...
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
photo
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...




dobri možje
Lelly28 RR

Kdo pri vas doma nosi darila v decembru?