Otroci se ne rodijo z zmožnostjo deljenja – to je spretnost, ki jo razvijajo postopoma z našo pomočjo. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Ko otrok vztraja, da igrače "ne da nikomur", to ni znamenje sebičnosti ali slabe vzgoje. Gre za razvojno fazo, v kateri otrok šele spoznava pojme, kot so lastnina, empatija in skupna raba. Otroci, mlajši od treh let, sveta še ne razumejo skozi oči drugega. Njihovo vedenje ni namenjeno kljubovanju – preprosto še ne znajo bolje.

Kdaj se otroci naučijo deliti?

Večina otrok začne razumeti deljenje med 3. in 4. letom, a tudi takrat gre za proces, ki potrebuje vodenje. Približno pri petih letih se zmožnost empatičnega deljenja postopoma utrjuje – še posebej, če imajo dovolj izkušenj z igro v skupini, podporo odraslih in pozitivne zglede.

Kako naj starši pomagamo?

 - Ne silimo, temveč usmerjamo. Otroka ne silimo v deljenje, temveč mu damo izbiro: »Želiš to igračo deliti zdaj ali čez nekaj minut?«

- Opišemo čustva. »Vidim, da si jezen, ker ti je vzel igračo. Lahko mu poveš, da si še nisi končal.«

- Ponudimo izmenjavo. »Ko boš končal z avtom, ga lahko daš Jaku, on pa ti bo dal svojega.«

- Dajemo zgled. Otroci se največ naučijo z opazovanjem – tudi ko odrasli rečemo: »Z veseljem delim svoj sladoled s tabo.«

Kdaj je potrebna skrb?

Če otrok pri 5 ali 6 letih še vedno nikoli ne želi deliti, pogosto v igri izključuje druge in kaže znake močnega posesivnega vedenja, se je smiselno posvetovati z vzgojiteljico ali strokovnjakom za otrokov razvoj. Pogosto gre le za fazo, a včasih za način izražanja čustvene stiske.

Deljenje ni samoumevno

Deljenje ni nekaj, kar bi otrok osvojil čez noč. Potrebuje čas, priložnosti za vadbo in varno okolje, kjer ni sramu ob napakah. S potrpežljivostjo in razumevanjem lahko starši otroku pomagamo razviti to pomembno socialno veščino.