Nova slikanica, ki odpira pogovor o izgubi. (Foto: osebi arhiv)

/11 /11

Neža Cerkovnik (Lajevec) je fotografinja in umetnica, pred kratkim pa je postala tudi ilustratorka svoje prve slikanice. V slikanici Kje je dedek? spremljamo mišjo družino, vnukinjo Zojo in njenega dedka, ki se odpravljata na številne pustolovščine, hkrati pa odpirata vprašanja in pogovore o izgubi in smrti. Primerna je za otroke od 3-6 let, vendar jo lahko berejo tudi starejši. Z avtorico in ilustratorko smo se pogovarjali, zakaj je izbrala tako tematiko, koliko časa je slikanica nastajala in kako pomembno je, da govorimo tudi o težkih temah.

Od kje ideja za slikanico?

Od nekdaj sem rada risala, vendar nisem nikoli resno jemala svojega ustvarjanja. To je bil definitivno projekt, v katerem sem šla iz svoje cone udobja – poskusila sem, če sem zmožna narediti tako velik korak.

Slikanico sem začela pripravljati v okviru diplomske naloge in takoj na začetku sem vedela, da ne želim navadne slikanice, ampak s takšno tematiko, ki ni pogosta, s tematiko, o kateri je težko govoriti, da ponudim pomoč staršem.

Koliko časa se je slikanica pripravljala?

Ko je bila ideja formirana v moji glavi, sem napisala zgodbo. Pred tem sem prebrala veliko raziskav – o tem, kakšne besede so primerne pri otrokih, kako dolgo je lahko, kaj vse moram upoštevati. Ko sem zgodbo zapisala, sem začela skicirati like. Od začetnih skic do končnih ilustracij sem veliko spreminjala – to je del procesa. Sem pa znotraj ilustracij »skrila« kakšne majhne posebnosti, ki veliko pomenijo meni in moji družini.

(Foto: osebni arhiv)

Osrednja tematika je smrt in izguba.

To je težka tema, o kateri se še odrasli težko pogovarjamo, zato je dobro, da imamo orodje, ki nam pomaga pri pogovoru z otroci. Ko sem prebirala različne raziskave, sem ugotovila, da lahko otroku z napačnim vodenjem skozi neko situacijo tudi škodujemo. Če na primer umre dedek in otroku razložimo, da je zaspal in se ne bo več zbudil, s tem lahko povzročimo, da se bo otrok bal zaspati.

Koncept smrti je otrokom težko razumeti.

Otroci težko razumejo smrt, težko razumejo, da je to nekaj končnega. Najlažje sprejmejo dejstva. To da imamo mi, starši, vedenje o tem, da smrt pač je, vsak jo bo doživel, ni nekaj, čemur se izognemo, lahko v pravilno vodenemu pogovoru, otroku pomeni varnost. Pokažemo, da je v redu, da čustvujemo. Tudi slikanica je tako napisana, da prikaže celo paleto čustev – tudi veselje in krivdo ob tem.

S čim slikanica pomaga pri pogovoru?

Smrt ali kakršna koli izguba (tu gre lahko tudi za situacijo, ko otrok izgubi najljubšo igračko, ali umre domača žival) je težka tema. Še nas odrasle je strah govoriti o tem, saj nimamo vseh odgovorov – kaj naj potem rečem otroku? Slikanica zato zelo nežno vodi starše skozi zgodbo. Moj namen nikakor ni bil, da slikanica poda vse odgovore, ampak bolj, da spodbudi vprašanja. Zakaj je miška jezna? Zakaj je žalostna? Potem pa je na staršu, da poišče odgovore v skladu s svojimi moralnimi in verskimi prepričanji. Slikanica je zgolj priložnost, da se pogovori o tej težki temi začnejo. Več kot bomo govorili o tem, manj bo to tabu.

(Foto: osebni arhiv)

Zdaj je slikanica pripravljena. Kakšen je občutek ob zaključku takšnega projekta?

Res je neverjeten občutek, ko primeš stvar v roke. Šele ko je bila natisnjena in sva jo z možem skupaj prebirala na kavču, sem zares dojela in videla, da je nekaj, kar sem ustvarila na ekranu, prišlo v fizično obliko. Ta projekt je končan in izredno sem ponosna sama nase. Knjiga je zdaj zunaj, in ni več moja – mislim, moja je, ker sem jo jaz napisala, vendar jo zdaj dajem v svet, drugim ljudem in družinam.

Svojo slikanico lahko dobite >>TUKAJ<<.

Neži lahko sledite na Instagram profilu.