/11 /11

Današnji otroci ne ubogajo več kot nekoč in to odrasle bega. Sprašujemo se, zakaj je tako, ko pa vendar toliko naredimo zanje. Kar naenkrat je logika – več ko daš, manj dobiš. Včasih so otroci do starosti 14, 15 let slepo ubogali starše, danes pa se kaj hitro zgodi, da 5-letna hčerka reče mami: »Odhajam, samo do tja, kjer trajekt pelje, me pospremi.« Dobro je, da nas bega to otroško nesodelovanje, saj to pomeni, da nam je vsaj malo že jasno, kako je z ubogljivostjo, le ubesediti še ne znamo, zakaj so današnji otroci tako samosvoji in zakaj se »jezikava puberteta« začne že v predšolskem obdobju.

Otrok ne manipulira

Primer: 13-mesečna nečakinja se je zvečer z očkom odpravljala spat. Mamica je bila odsotna, zato je večerni ritual opravil očka. Ko je bila deklica že v postelji, se je začela pritoževati ter kazati, da želi vstati. Očka jo je dvignil v naročje ter sledil njenim »navodilom«. Malčica ga je s prstkom usmerila k predalniku. Tam je pokazala na čistilne robčke, potegnila enega ven in si z njim začela čistiti roke in obraz. Nato je pozvala očka, naj on nadaljuje s tem opravilom, ki ga je očitno pozabil narediti, kot je kasneje izvedel od partnerice. Ko je očka z robčki temeljito očistil deklico, je ta zaspala.

Kako hitro bi bil lahko scenarij te večerne zgodbe drugačen in pospremljen z besedami, da deklica preizkuša meje, manipulira z mano, poskuša, če ji bo pri meni uspelo ostati dlje budna in podobno, kar si še lahko izmislimo odrasli. V resnici pa je deklica izredno natančno sledila »maminim pravilom« in srečo ima, da odrašča v družini, ki ji prisluhne.

Je to družina za sodobni čas? Ne samo družina, ampak družba na splošno naj razširi svoj pogled in osvobodi ljudi pretiranega kolektivizma. Šole, podjetja, vse, kar diši po ustanovi, naj se neha bati kaosa, ki naj bi ga prinašal individualizem. Sodobni individualizem, podprt s težnjo po enakovrednosti (vsi enakovredni, a ne vsi enaki) ter kreativnem sodelovanju, je pot do presežkov družbenega življenja, je pot do vzgoje za čudovito samoizpopolnjujoče življenje.

Moja pot

Primer: Triletni deček je začel hoditi v vrtec. A po kosilu, ko naj bi se otroci začeli umirjati na ležalnikih ter ob listanju slikanic počakali na pravljico, deček ni sledil navodilom in se ni umiril. Nenehno je vstajal z ležalnika in se ni odzival na pozive, naj se vendar malo umiri, se usede ali uleže in se zamoti s knjigami. Deček se je večkrat izmuznil v sosednjo igralnico in si postregel z barvami in s čopiči ter začel slikati. Vzgojiteljica ga je pustila nekaj časa in nato ponovno pozvala k počitku. Deček je prišel, se stisnil k njej in prisluhnil pravljici. Od tistega dne dalje se deček vsak dan po kosilu za 10 minut umakne v sosednjo sobo in riše, nato pa se pridruži skupini pri počitku.

Kaj vse bi dečka (od poziva k umirjanju do umiritve) lahko doletelo: »tempera barve ... čista oblačila ... umazane roke ... ravno pobrisana miza ...« in še toliko drugih postranskih besed. Na srečo se je težava rešila, saj je vzgojiteljica zaznala, da deček sodeluje z njo. Deček je le vztrajno in odločno iskal svoj način umiritve. In ga je našel. Takega, ki mu ustreza.

Le malo prilagodljivosti je treba, da zadovoljimo individualne potrebe (malih) ljudi. Precej preprosto je, če verjamemo, da otroci želijo sodelovati z nami, da nas poslušajo in da ne iščejo načinov, kako bi »bombardirali« naše zahteve. Iščejo svojo pot, način, s katerim bodo ustregli nam in sledili našemu vodstvu, če ga le znamo izraziti.

Dvojna sporočila

Primer: Eno leto in pol star otrok hoče stran od mize, zato se vztrajno izmika iz naročja. Ko se mu uspe izmuzniti, teka sem in tja v nabito polni restavraciji. Dejanje večkrat ponovi. Zakaj otrok ne sodeluje in se ne odziva na prošnje in nagovarjanje odraslih, da obsedi z njimi in se zamoti s predmeti na mizi.

Prošnja staršev ni tako nesmiselna. Otroci te starosti že lahko obsedijo za npr. 15 minut in se zamotijo s predmeti, pa čeprav gre za zelo živahnega otroka. V tem primeru otrok morda ni sledil zato, ker starša preprosto nista verjela, da je njun ekstremno živahen deček sposoben to narediti. V trenutku, ko je prvič začel lesti iz naročja, jima je v glavi zazvonilo: »Seveda ne bo sedel, le kaj sva sploh mislila, saj veva, kako je živ.« Roke so popustile objem in deček se je izmuznil. Zakaj ga nista zadržala na silo? V trenutku je treba storiti mnogo več, kot pa le zadržati otroka. Tale mnogo več ni v nobeni povezavi s fiziko. Če bi bil, bi bila sila preprosta. Starša sta v resnici naredila mnogo več. V hipu sta pregnala svoje pomisleke in se odločila, da sprejmeta otrokov vzgib in postavita na stran svoje potrebe. Kdaj drugič, ko bosta bolj utrujena, bosta storila drugače. Otrok je stekel po svoji poti, brez nevarnosti, da bi izgubil status »pridnega otroka«.

Primer: Družina se je odpravila v lokal na kavico. Po napornem dnevu si je mama zaželela, da pol urice mirno posedijo za mizo, a štiriletni otrok je začel postajati precej nemiren. Mama mu je ponudila žogo in mu pokazala, kje se lahko igra, da ne bo vznemirjal ostalih gostov. Otrok pa je kmalu začel divjati po vrtu lokala, da ga ni bilo več mogoče krotiti, zato je družina vstala in odšla.

Kaj se je zgodilo v tem primeru? Otrok morda ni sposoben toliko časa sedeti pri miru, kar pa dvomim. V trenutku, ko mu je mama ponudila žogo, je oddala dvojno sporočilo: »Želim v miru posedeti s tabo, ampak se mi zdi, da to ne bo šlo.« Scenarij bi bil povsem drugačen, če bi žoga ostala v avtu, mama pa bi, prepričana v sposobnosti otroka in svojo pravico, da si privošči kavico v miru, jasno rekla: »Nobenega norenja, prosim.« Morda je to celo storila, a njen glas, mimika, govorica telesa so oddajali drugačno sporočilo. Pa vendar. Starša sta ravnala po svoji vesti in če med odhajanjem nista zvalila toče težkih besed na otroka, nista storila nič spornega.

Mimogrede: ali ni zanimivo, kako smo sodobni starši ves čas založeni s kupom otroških igrač (v avtu, torbici, vsepovsod), da le ne bi otroku kradli dragocene igre, medtem ko bi mi radi počeli odrasle reči.

Popolnosti ni, potrebni so le jasni smerokazi

Jasna, pristna starševska sporočila, izpeljana iz globokega razumevanja in poznavanja otroka (kaj resnično zmore in česa ne) ter opuščanje vloge idealnega starša, ki mora vedno ustreči otroku ter potlačiti svoje potrebe in želje, so temelji močnega starševskega vodstva. Starševsko vodstvo ne predpostavlja strogih ukazov, ki jim mora otrok vedno znova slediti, in grobih fizičnih prijemov. Vodstvo, o katerem razpredam, temelji na tehtnem premisleku. Kaj si želim jaz, kaj si želi moj otrok, kako lahko v tem trenutku delujem, da ne bom nespoštljiv do otroka in sebe? Edina fizika, ki se tu odvija, je »tehtanje« – miselno tehtanje, ki na koncu vedno pretehta na eno stran.

In potem vse skupaj izpade povsem drugače kot pa otroška neubogljivost. Bolj kot jezikavost, ker se je otrok »žrtvoval« za starševsko kavico. A tudi z jezikavostjo ni nič narobe. To je le ugovor, ki sporoča nestrinjanje, odraslim pa ponuja možnost, da ga pretehtajo in upoštevajo pri naslednji odločitvi.

Toliko sodelovanja!

Občasno se vprašajmo, kaj nam je težje: poslušati otrokove ugovore ali vedno znova popustiti zavoljo otroka? Pa vendar drugače skorajda ne gre. Zagotovo bi najraje videli, da bi otrok vedno upošteval, kar mu naročimo. In velikokrat je tako. Le štejte in se čudite, koliko sodelovanja premorejo otroci (na dan, na teden, na življenje!).

In deklica, ki je iskala »pot do trajekta«?

Deklica se je že čez 10 minut sama od sebe opravičila mami in pridružila družini. Družina jo je navdušeno pozdravila nazaj, brez težkih besed. Družina ustvarja takšno družinsko dinamiko, da deklica lahko izrazi svoje nestrinjanje, pa vseeno ni konec sveta in nihče ni globoko užaljen. In življenje teče dalje, brez pretirane drame.

Kaj delamo narobe, da so otroci tako jezikavi, odločni, svojeglavi, trdni že pri štirih letih? Kaj šele bo? Ja, kaj šele bo, če jih ne bomo upoštevali! Ti mali korenjaki ne pristajajo na nič drugega, kot na pristno in iskreno sporočilo. Tako nam vedno znova ponujajo izzive, da preverjamo, kaj res mislimo in kako močno verjamemo v to, kar govorimo.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Januar/februar 2010