Foto: Milan Simčič

Foto: Milan Simčič

Tip Tap 1

Tip Tap 2

/51 /11

Strah je normalno človeško čustvo, vendar imamo z njim največ težav. Če smo npr. jezni, že najdemo načine, kako jezo sprostiti, s strahom pa kar ne znamo ravnati, še več, ponavadi se ga sramujemo in si s tem dodatno otežujemo situacijo.

Nekateri ljudje so bolj anksiozni (prestrašeni brez razloga) kot drugi in ta lastnost se v družinah prenaša iz roda v rod. Nagnjenost se podeduje. Poleg tega pa se takega odzivanja ena generacija uči od druge skozi različna vedenja v različnih situacijah.

Strah je pri otrocih večinoma normalen in pogost pojav. Vsi poznamo nočne strahove, kmalu po tem, ko otrok zaspi, in so večinoma posledica fiziološkega delovanja. Otrok se dolgo časa ne pomiri, vendar tudi ne zbudi in se zjutraj tega ne spomni. Ta težava mine z odraščanjem. Drug tip so nočne more, ko otrok intenzivno sanja, se proti jutru zbudi v joku in pripoveduje o groznih sanjah. Temu se lahko izognemo tako, da otroku preko dneva ne ponujamo zgodb o pošastih (televizija!), saj pri štirih letih še ne loči povsem realnega od fantazijskega sveta. Pravljice otroka redko umirjajo (ponavadi mu le spodbudijo domišljijo), zato je bolje zvečer imeti druge obrede, ki pomirjajo.

Kriterij za to, ali je strah normalen ali ne, je preprost. Če je tako pogost in izrazit, da moti vsakodnevno življenje otroka, četudi gre morda za razvojno pogojen odziv na neko situacijo, je včasih treba obiskati terapevta. Tam bo med igro preko risb, zgodb, lutk predelal svoje strahove. Včasih gre za situacije, ko vemo, da je otrok doživel nekaj hudega in se odziva s tako imenovanim posttravmatskim sindromom. Ni nujno, da gre za en hud dogodek (npr. prometno nesrečo, operacijo ipd.), lahko gre za dalj časa trajajočo situacijo (npr. umiranje babice), ki jo otrok doživlja kot ogrožajočo.

Ta članek je namenjen bolj običajnim, pogostim in razvojno pričakovanim strahovom pri otrocih. Saj tudi pri teh ni vseeno, kako ravnamo in to je mnogo pomembnejše od strahu samega.

Strahovi so najpogostejši pri majhnih otrocih

Pri majhnih otrocih se strahovi večinoma pojavijo zaradi še razvijajočega, neuravnoteženega nevrofiziološkega sistema in niso nujno odraz npr. čustvenih težav otroka. Pogosto se otrok nečesa boji le zato, ker tega ne pozna, ne razume in preprosto ne ve, kako naj ravna.

Drugi strahovi pa so povezani z nepravilnim ravnanjem staršev ali skrbnikov, npr. otroka izpostavljajo zanj strašljivi situaciji zato, da bi se čim prej navadil. Tu je pogost separacijski strah, ko otrok ne čuti varne materine bližine ob sebi (okoli 10. meseca), ali pa strah pred temo (naj se navadi spati v svoji posteljici, malo bo treniral pljuča, potem bo pa že zaspal). Otroci se na temo in ločeno spanje sicer navadijo, vendar malo drugače, kot mislijo dobromisleči starši. Otrok preneha jokati zato, ker je jok nesmiseln (ne prikliče nikogar) in ker je izčrpan, vendar to še ne pomeni, da ga ni več strah. Dobil je le prvo sporočilo od mnogih, da je treba strah potlačiti. Vendar tudi tu velja pravilo akcije in reakcije. Karkoli potlačimo, pride še z večjo močjo na plan, pač nekje drugje, na drug način.

Otroci se pogosto »nalezejo« strahu od staršev. Če se mama, ki je otrokov glavni kriterij za vse v življenju, boji psa, se ga bo bal tudi otrok, saj bo čutil njen strah, čeprav ne bo ničesar rekla. Drugo, kar se bo v taki situaciji naučil, pa je nemoč, saj tudi mama, ki je večja od psa, drgeta od strahu.

Nove situacije (npr. prvi odhod v vrtec) so otroku nepoznane, ne ve, kaj lahko pričakuje in ali bo na varnem. Ponavadi je ta dogodek zelo stresen tudi za mater, kar otroku mnogo več pove, kot pa materine besede, da bo vse v redu.

V taki situaciji se zgodi še nekaj neugodnega. Otrok intuitivno čuti, da je nekaj narobe, mati ima pa pogumen obraz in mu zagotavlja, da se bo imel v vrtcu zelo lepo in bo spoznal nove prijatelje (do katerih otroku sploh ni, ker je ob tem času še v predsocializacijskem obdobju razvoja). Mati mu tudi noče ali ne zna razložiti, da bosta dolgo časa narazen, česar otrok ni vajen, ker misli, da se bo ta že zamotil. V resnici pa je lahko to prvi korak izgube zaupanja v odrasle. Otrok se mora odločiti med svojim občutkom in tem, kar govori mama. Vedno se nasloni na mater, ne nase, in to je prvi korak k ignoriranju intuicije (notranjega glasu), ki bi ga znala kasneje opozoriti na resnično nevarnost.

Starševstvo je ena najzahtevnejših nalog v življenju

Ko postanemo starši, postane svet drugačen. Vemo, da smo odgovorni za to nebogljeno bitje, ki ga ljubimo najbolj na svetu. Ta odgovornost je zelo težka, ker nas nihče ni učil, kako se to vlogo opravlja. Naučili smo se je od svojih staršev, ki je sami morda niso znali, poleg tega pa smo prebrali goro knjig, da ne bi naredili kakšne napake. Vendar čutimo, da to ne zadošča, zato nas je strah in se pogosto počutimo nemočne.

To pa že zadošča za dovolj dobro starševanje, da sebi in tudi otroku to priznamo in mu skozi življenje pokažemo, kako sami iščemo rešitve za nastale situacije. Od nas se naučijo, da svoj strah sprejemamo. Takoj, ko se to zgodi, je naš strah manjši, saj pogosto temelji na nepravilnih predpostavkah, potlačenih vsebinah, nepredelanih travmah ipd.

S pravilnim življenjskim slogom bomo otroka mimogrede naučili, kako naj ravna s strahovi.

Obstaja kar nekaj napotil, da bomo to vzgojno nalogo lažje opravili.

Kako ravnamo pri otroških strahovih?

Če hočemo biti na tem področju vzgoje učinkoviti, se moramo najprej sami soočiti s svojimi strahovi in se jih naučiti predelati oz. z njimi učinkovito ravnati, saj ne moremo otroka naučiti nečesa, česar sami ne znamo.

Najpomembnejše pravilo je, da otroka spoštujemo in resno obravnavamo njegov strah, čeprav sami vemo, da za to ni razloga. Strah pri otroku povzroča nemoč, to pa je nekaj, kar otrok lahko prenese tudi na druga življenjska področja.

Najprej ga stisnemo k sebi, se postavimo med otroka in grozeči objekt, mirno dihamo in ga poskušamo potolažiti vsaj do neke mere.

Majhnim otrokom ubesedimo njihov strah (npr. joj, kako je črna ta tema, ne vem, kaj se skriva v njej), večje otroke pa spodbujamo, da čim bolj natančno opišejo, česa se bojijo. S tem se bo strah samodejno zmanjšal.

V mirnih situacijah govorimo o svojem strahu in o tem, kako smo si pomagali, da smo ga odpravili. Otroka tako naučimo, da je strah sprejemljiv, normalen in da zanj obstaja rešitev, namesto da se delamo, da nas ni ničesar strah. S tem lahko pri otroku povzročimo, da ga je zaradi strahu še sram, kar dodatno oteži situacijo.

Otroka je najbolj strah takrat, kadar čuti, da je z njegovimi starši nekaj narobe. Zato mu moramo njegovi starosti primerno razložiti, kaj se z nami dogaja.

Naučimo otroka ločevati, kaj je res nevarno (in katera vedenja mora ubrati, če se v taki situaciji znajde, te veščine tudi vadimo) in kaj ni nevarno (kako se v takšni situaciji čim prej umiriš ali poiščeš pomoč odraslega).

Kadar gre za potencialno nevarnost (npr. otroku se bliža neznan pes in ne ve, ali je prijazen ali ne), otroka naučimo, kako si na to vprašanje odgovori (npr. povemo, da lahko kuža kaže zobe, ker mu je vroče, bolj pomembna pa je njegova drža, iz nje izvemo, ali je nevaren ali ne).

Pogosta napaka, ki jo naredimo starši, je, da otroka predolgo varujemo pred potencialnimi nevarnostmi, s tem se strah povečuje, veščine obvladovanja strahu in situacije pa zmanjšujejo. Strah pred vodo je tak primer, ki ga lahko s postopnim privajanjem zelo hitro presežemo. Pomembno je le, da smo popolnoma prepričani, da je otrok sproščen, ko z roko meša vodo po loncu, preden gremo na naslednjo fazo. Ko je otrok sproščen v banjici, gremo z njim v banjo in se skupaj igramo, preden bo v banji lahko z igračkami sam.

Otroka ne moremo zaščititi pred tistim, kar je normalno (kar strah je), bolje mu je to povedati. Lahko pa ga naučimo bolje razumeti situacijo, npr. povezavo strahu, bolečine, čudnih vonjev in bele barve pri zdravniku.

Otroka nikoli ne silimo v neko dejavnost, ki se je boji, saj se mu bo strah s tem le še povečal. Tudi ga ne kritizirajmo pretirano, saj mu s tem sporočamo, da se sam ne znajde dobro. Otrok naj vedno čuti varnost v vseh situacijah, največkrat zadošča prisotnost naklonjenega odraslega, ki ga otrok pozna.

TipTap prihaja na pomoč

Že poznate polžka TipTapa? TipTap je ročna lutka, ki je vedno pri roki, če se otrok znajde v stiski, zraven pa ni nikogar, ki bi mu pomagal.

Njegovi ustvarjalci so napisali tudi knjigo Koga se strah boji? (Tatjana Kokalj in Jana Kolarič) in pripravili lutkovno predstavo z istim naslovom (Lutkovno gledališče Jože Zajec), oblikovali polža (Jana Seliškar), naslikali plakat z navodili za uporabo (Maja Babič Košir in Silva Vovk Kette), o njem napisali pesmice, … Samo zato, da bi se otroci na njim prijazen način naučili, da si lahko sami pomagajo v različnih situacijah. Starši se lahko tehnike tapkanja lahko naučijo na mojih delavnicah.

Več informacij o projektu TipTap® na spletni strani www.sabinasilc.com (Otroški kotiček).