|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Ples in z njim povezana socializacija otroka

Pravst Metka, 1.2.2010
Ples je dejavnost, ki je primerna oblika rekreacije za vsako življenjsko obdobje – za otroke od tretjega leta pa za ljudi do poznih osemdesetih let. Predvsem za otroke plesn predstavlja prijetno rekreacijo ob glasbi.

image
/11


Ples je dejavnost, ki je primerna oblika rekreacije za vsako življenjsko obdobje – za otroke od tretjega leta pa za ljudi do poznih osemdesetih let. Predvsem za otroke plesn predstavlja prijetno rekreacijo ob glasbi, pri čemer mali nadebudneži sprostijo odvečno energijo. Več o tej temi nam je zaupala nekdanja profesionalna plesalka akrobatskega rokenrola, plesna učiteljica in mednarodna sodnica za rokenrol Anita Vihtelič, ki večino svojega časa posveti otrokom.


Kako ples lahko vpliva na otroka?

S sociološkega vidika druženje na plesnih uricah pomaga pri socializaciji. Otrok spoznava nove prijatelje, učitelje, se nauči sodelovanja v skupini, nauči se pomagati prijatelju, prav tako preko plesa izraža čustva ter se uči osnovnega bontona.


Kako pa ples vpliva na samozavest?

Otroci in najstniki se učijo nastopanja in si s tem krepijo samozavest. Najstniki se lahko skozi ples poistovetijo z zvezdami iz videospotov in tako postanejo zvezde tudi sami.


Kakšni pa so učinki na otrokovo razvijajoče se telo?

Z vidika motoričnih sposobnosti ples pozitivno vpliva na pridobivanje koordinacije, ravnotežja, gibljivosti in nenazadnje tudi moči. Res je, da so nekatere motorične sposobnosti v veliki meri prirojene, a s primerno vadbo v določenem starostnem obdobju se raven teh sposobnosti lahko močno izboljša. In če to počnemo v prijetni družbi, »zapakirano« s koreografijo na prijetno glasbo, je vse skupaj toliko bolj prijetno.


Vaši športni začetki sploh niso plesni, kajne?

No ja, če odštejem, da je moja mami rekla, da sem že v trebuhu zelo oboževala rokenrol … Ko sem shodila, menda sem imela še plenice, sem že obiskovala nekakšno ritmiko, pri šestih letih pa sem se začela ukvarjati z gimnastiko. Najprej sem se ukvarjala s športno in nato še z ritmično gimnastiko, v kateri sem bila tudi tekmovalka. Ker sem se tekmovalnim vrstam priključila sorazmerno pozno, sem bila v srednji šoli toliko zagnana, da sem še dve leti poleg rednih treningov ritmične gimnastike obiskovala srednjo baletno šolo. Vendar sem hodila samo na praktični baletni del – na teorijo, na glasbeni del pa ne, ker mi je že tako ali tako primanjkovalo časa. Še sreča, da sem imela v šoli tak status, da sem lahko vse uskladila, domače naloge pa sem velikokrat naredila kar med šolskimi odmori. Kasneje sem začela trenirati mlajše deklice, ker sem imela menda smisel za trenerja … Potem sem se vpisala na fakulteto za šport, kjer sem spoznavala tudi druge športe. Naj povem, da nisem ravno največji talent za vse športe, vedno sem bila odlična v individualnih športih, kot so gimnastika, atletika, plavanje, smučanje in seveda ples ...


Ste se torej med študijem iz gimnastike preusmerili v ples?

V prvem letniku, to je bilo leta 1987, so izbirali plesalce za nastop na otvoritveni točki univerziade, za katerega nas je prišel poučevat Marko Hren, ki je bil takrat že plesni učitelj. S sošolcem sva se prijavila za rokenrol točko in s tečajem tudi nadaljevala, dokler s plesalcem Juretom nisva začela resno trenirati rokenrola. Ker sva si bila z Juretom karakterno zelo različna, sva skupaj plesala le dobri dve leti. Ko sem prenehala tekmovati in ker sem imela že nekaj trenerskih izkušenj, me je Marko prosil za pomoč pri poučevanju rokenrola. Ker sva poučevala v paru, kar je veliko lažje, saj lahko demonstriraš, sva se hitro ujela in na neki prireditvi tudi nastopila. Nato sva dobila ponudbo, da bi leta 1989 zastopala barve takratne Jugoslavije na svetovnem prvenstvu profesionalcev. Tekmovanje je bilo tako rekoč »nekaj za zraven«, ampak glede na to, da sva le po enem mesecu treningov na prvem svetovnem prvenstvu za profesionalce zasedla odlično 14. mesto, sva s tekmovalno kariero nadaljevala, čeprav je bilo težko uskladiti treninge najinih plesnih parov in svoje treninge, ki so se običajno začeli šele ob desetih zvečer, ko so najini pari končali s treningi.


Ste s poučevanjem otrok začeli ob koncu tekmovalne kariere ali ste z njo nadaljevali kljub poučevanju v plesni šoli?

Kadar se greš tekmovalni šport »zares«, so stroški vedno zelo visoki. Tekmovanja so bila samo v tujini, potni stroški, stroški bivanja in seveda kostumov so bili visoki, zato je bilo treba zaslužiti denar za vse to – in tako sem poučevala otroke v vrtcih.


Otroke poučujete že vrsto let. Koliko so zdaj stare prve generacije vaših učencev?

Moje prvo poučevanje sega v leto 1990 in naj povem, da v grosupeljskih vrtcih, kjer sem začela učiti sama, poučujemo še danes. Na to »kilometrino« sem zelo ponosna! Z veseljem je videti sedaj te otroke, nekateri so že poročeni, drugi študirajo, eni nas zopet obiščejo na družabnih tečaji, celo v neki restavraciji sem srečala natakarja, ki se je spomnil, da sem ga učila plesati. Nekateri so postali celo medijske zvezde, na primer Rada in Boris iz Bara I, pa Lado Bizovičar, Mirna Reynolds, Eva Moškon ... Pa verjetno bi se našel še kdo. Poučevala sem tudi v Zavodu za slepo in slabovidno mladino in med njima tudi Majo in Sašo, ki sta prepevali skupaj z Rokom v Rok'n bandu. Tudi poučevanje slepih je bila svojevrstna izkušnja.


Katera starostna skupina otrok vam je najbolj pri srcu in zakaj?

No, to je težko vprašanje, ker je vsak otrok posebnost zase. Ampak, če moram odgovoriti na splošno, potem so to prav gotovo predšolski otroci, ker so zelo direktni, ustvarjalni, radovedni in lahko vodljivi v primerjavi z osnovnošolskimi otroki. Pa da ne bo pomote, tudi slednji so lahko zelo prijetni, če seveda sprejmemo določena pravila igre, ki se jih držimo. Vedeti pa je treba, da če otroke nekaj zanima in si to želijo početi, z njimi ni težav.


Torej so za poučevanje različnih starostnih skupin potrebni drugačni motivacijski prijemi?

Kot sem že omenila, so otroci različni. Za določeno starostno stopnjo je potreben drugačen prijem. Če omenim samo glasbo – starostno se otroci ločijo po tem, katero glasbo poslušajo. Izbrati pravilno glasbo ter na glasbo postaviti primerno težko koreografijo – to je ključ do uspeha.


Vas otroci, ki jih srečate izven plesne šole, prepoznajo, morda prosijo za kakšen avtogram?

Ja, res je. Včasih me prepoznajo na ulici, v kakšnem trgovskem centru, celo na dopustu smo se že srečali. Ker sem že štiri leta animatorka pri skupini Čuki, me velikokrat predstavijo takole: »Mami, glej, to je pa Hubba Bubba.« Ta ples je bil namenjen otrokom, s tem namenom je bila postavljena internetna stran, na kateri sem preko računalnika učila ples, in tako so me otroci vzeli za Hubbo Bubbo. Tudi avtograme delim, seveda, ampak na kartico se vedno podpišem Anita.


Kdaj je prišlo do sodelovanja z glasbeno skupino Čuki?

Mislim, da sodelujemo od njihove prve uspešnice Krokodilčki. To je bilo približno pred šestnajstimi leti. Skladba nam je bila všeč, pripravili smo koreografijo in z njo nastopili v takratni oddaji televizije Slovenija Klub klobuk. Od takrat naprej se naše sodelovanje nadaljuje in prepričana sem, da je prispevalo veliko pozitivnega slovenskemu plesu, ne samo otroškemu. Čeprav je bil projekt Hubba Bubba namenjen samo otrokom, je v tem projektu zaplesalo preko sto tisoč otrok. Skupini Čuki smo priporočili izdajo zgoščenke Slovenija pleše 1 in v dokaz, da so Čuki res plesni ptiči, so danes polna plesišča, kjer igrajo. Marko pa je celo zmagovalec tekmovanja Zvezde plešejo v oddaji Spet doma, kjer je res blestel kot zvezda … Ampak tudi on je prišel k meni po kakšen nasvet. (Smeh)


Koliko njihovih skladb ste že oplemenitili s plesnimi koraki za otroke?

Krokodilčki, Zobar, Kavbojci in indijanci, Dvojčka, Sreča me je zapustila, Ta vlak, Hozentregerji, Štorklje, Liza, Ferrari polka, Ena po domače, Sankaška polka, Komar, Zanzibar, Rock'n'roll za zmeraj, Hubba Bubba, Ringa raja, Eo, Hugo, Čuki mix, Mi gremo pa na morje in zadnja uspešnica Pancar tanc … Mogoče sem kakšno celo pozabila prišteti, toliko jih je že.


Za koliko skladb pa ste do zdaj posneli videospot?

V bistvu na vse skladbe, ki sem jih naštela. Skupaj smo posneli še muzikal Božič s Čuki, ki je bilo svojevrstno in nepozabno doživetje v Postojnski jami … Upam, da še kdaj ušpičimo kaj takega.

Vam je lažje poučevati ples na plesnih tečajih v okviru Plesnega mesta ali na animacijskih nastopih s Čuki?

Težko se opredelim, kaj je lažje ... Nič ni težko, ker vse to počnem z velikim veseljem! Lahko rečem le, da je delo drugačno s tega stališča, da je poučevanje v Plesnem mestu tako rekoč šolanje, kar pomeni nadgrajevanje od lažjega k težjemu. Tako spremljaš in usmerjaš otroka, da se skozi različne gibe in zahtevnosti izoblikuje v plesalca. Bistvo animacije pa je po eni strani sproščena in po drugi vodena zabava.


Zaradi narave dela imate malo prostega časa, kako ga izkoristite?

Prostega časa res ni veliko, vendar moram povedati, da odkar imam psičko Ronjo, imam tudi čas za naju. Spremlja me v službi in včasih tudi na kakšnem tekmovanju. Ko pa sem v dvorani ali na animaciji, me seveda pridno čaka doma. Dopoldne opravljam pisarniška dela ali pa sem na terenu, popoldne pa sem v Plesnem mestu na tečaju ali treningu, ob koncih tedna delam na animacijah ali pa roknrol tekmovanjih – če na tekmovanju ne sodim, pa spremljam plesalce na tekmi. Če imam čas, pa zapleševa z Ronjo. (Smeh) Ja res, odkar sem na pasji razstavi videla »dog dance« (pasji ples, op. a.), me zanima tudi to.


Ko se plesna sezona ob začetku poletja konča, plesne šole zaprejo svoja vrata in vi si končno lahko privoščite dolg poletni dopust, kajne?

Malo več časa je poleti, vendar pa je poletje čas animacij, tako da skoraj vse poletne vikende preplešem, včasih imam tudi po pet ali šest animacij na vikend. Ampak to rada delam, uživam med otroki, ker vidim, da jih zelo razveseljujem. Ostale dneve med tednom, če je le mogoče, izkoristim ob morju. Na srečo imamo prikolico v Poreču, tako da najdem tudi svoj mir na morju, kjer zelo uživam.

 

PREBERI ŠE:

Otrok in glasba

Spodbudimo razvoj otrokove desne polovice ...
Ker je klasično šolanje večinoma usmerjeno v razvoj leve možganske polovice, ki skrbi za logiko, razumskost in analitičn...
5
Kdaj je lahko otrok sam doma?
Starši, ki imajo že nekoliko starejše otroke, se sprašujejo, ali ga lahko za nekaj časa že puščajo samega doma. Kako ved...
4
Prvi koraki: Kakšna je prava obutev za otr...
Naša stopala se prvih letih življenja razvijajo zelo intenzivno, saj se s tem oblikujejo temelji našega gibalnega razvoj...
4
Škrlatinka
Škrlatinka je nalezljiva bolezen, za katero zbolijo največkrat otroci. Za razliko od drugih otroških bolezni, pa lahko z...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Brez butaric ni cvetne nedelje
Kdo ne pozna cvetnonedeljskih butar in butaric? Saj veste, snopi pomladanskega zelenja in šibja, na katerem je zapičena ...
Da jajčka ne počijo
Ste že razmišljali, kako boste letos pobarvali velikonočna jajca? Vas spet jezi misel, da bodo ta med kuhanjem počila? Z...




Varanje
binyy

Ali bi prevarali svojega partnerja,če le ta nebi nikoli izvedel?

da, takoj (7%)

ne, nikoli (58%)

mogoče (11%)

ne vem (18%)

sem ga že (6%)


Število vseh glasov: 290

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!