Rodila sem življenje. Napenjala sem se. Bila sem v krčih. Stiskala usta, se oprijemala postelje, izkrvavela decilitre.. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Cele tri dni po porodu nisem vedela, kakšna sem. Videla sem le obrise v steklu pri vratih sobe. Mož mi je prinesel majhno ogledalo, vendar mi ni moglo dati celotne slike. Če sem gledala oči, nisem videla telesa, če sem ga usmerila v noge ali trebuh, nisem videla svojega obraza.

Resda mi ni bilo niti najmanj pomembno, da se celo vidim v ogledalu, niti me ni zanimalo, kako sem izgledala tiste dni. Bolj pomembno mi je bilo nekaj drugega.

Gledala sem otroka, ki sem ga rodila, analizirala barvo njegove kože, vsako liso, modrico, prste, ustnice, oči, nohte, puhaste lase na glavi. Opazovala ga je, kako diha, kako premika roke, kot bi lebdel v zraku. Opazovala sem, kako se odziva name, na vsak moj dotik ali besedo.

Gledala sem medicinske sestre, ki so naglo prihajale in odhajale, zdravnike med jutranjo vizito, njihove obraze in oči, ko so pregledovali mojo dojenčico, medtem ko so ji prislonili stetoskop na drobna pljuča, medtem ko so tipali in ščipali kožo, odvijali plenice, izpolnjevali sezname, merili temperaturo. Pozorno sem sledila vsakemu malemu tiku na njihovih obrazih, saj sem se bala, da bodo povedali kaj, česar ne bi rada slišala.

Gledala sem matere, njihove otekle modre bradavičke, iz katerih teče mleko, krče na njihovih obrazih, ko ga s pritiskom dlani sproščajo, ko dajejo otroka k dojki, k eni pa drugi, medtem mu pojejo, medtem ko jo tolažijo, ga tolažijo, ko joka, ko poskušajo ostati zbrane in mirne, močne in ponosne, ko z zadnjico stiskajo mrežaste krvave vložke. Medtem ko se poskušajo z malo moči odzvati na vsako situacijo in izziv.

Gledala sem rjuhe in vso kri, ki se je tekla iz mojih stegen nanje.

Gledala sem bolnišnično zapestnico, najlepšo zapestnico, ki sem jo kdaj imela.

Ure in ure sem gledala njo, kako mami in tašči po telefonu razlaga, da mleka še vedno ni in da stiska in tišči, a da ne pride. Gledala sem, kako se mi je zlomila pred očmi, saj se je bala, da iz nje ne bo prišla bela otroška hrana. Gledala sem, kako so jo z nenehnim nagajanjem in preverjanjem tisti, ki bi jo morali najbolj razumeti, še bolj zlomili.

Gledala sem čistilke, ki so hrupno jemale vrečke iz smetnjakov. Dva metra od postelje puščajo polne krožnike hrane z besedami: »Po porodu se je dobro pretegniti, ne ležati.« Gledala sem, kako sem s krožnika obliznila vse, česar ne bi nikoli pojedla doma.

Gledala sem svoje korake v cik-caku po sobi ob petih zjutraj, medtem ko sem okrvavljena in zaspana dojila popolnoma budnega dojenčka, ki je jokal kdo ve zakaj.

In le včasih sem pogledala stene sobe.

Tri dni nisem vedela, kako izgledam, niti me ni zanimalo. Vedela sem, da nisem dosti drugačna od vseh tistih žensk, ki so rodile okoli mene. Mogoče nisva imeli enakih teles, vsekakor pa sva se počutili podobno in ti občutki so na enak način izraženi na najinih obrazih. Dajejo podoben videz. Vsaj ko gre za oči, in te so najpomembnejše.

Če bi se slučajno hotel videti, v kopalnici ni bilo ogledala, ker tam ni bilo nadglavnega tuša, ampak le ena cev in plastificirana zavesa, ki je nabrala kdo ve koliko in čigave krvi. In ena majava straniščna školjka za nas pet ali šest, nad katero smo se rahlo nagnjene previdno polulale, blazno prestrašene, da se bo šiv strgal ali rana okužila.

Nisem gledala svojih nohtov.

Nisem gledala kože.

Nisem se ozirala na dlake, ki so mi počasi začele rasti na nogah in pod pazduho.

Nisem se ozirala na lase, ki so bili med porodom sprijeti in zgubani od znoja.

Nisem imela časa in ni mi bilo do tega.

Tuširala sem se s to cevjo, se umivala, si umivala zobe, menjavala spalne srajce, menjavala vložke, da sem bila čista in dišala kot dojenček, in res mi je bilo vseeno, ali imam v tistih trenutkih urejene lase, obrite noge, in vrisane obrvi. Prišla sem s porodne mize, ne pa z modne piste!

Rodila sem življenje. Napenjala se. Bila v krčih. Stiskanje ust, oprijemanje postelje, izkrvavljeni decilitri, vdih in izdih, kot mi pripoveduje babica, s tisoč odstotno koncentracijo, zaskrbljeno in pogumno, močno in močno, vztrajno in odločno. Zašito na treh mestih.

In po vsem tem ponosna, ponosna, najbolj ponosna in neskončno zadovoljna. Odrasla junakinja, ki se iz boja vrača z zavitkom na prsih in večjim srcem.

Zaradi vsega tega res ne razumem, kdo so tisti, ki lahko komentirajo videz ženske, ki je po porodu želela pokazati sliko sebe in svojega otroka?

Kdo so ljudje, ki jih motijo ??njeni razmršeni lasje, otekle ustnice, zardela ali bleda polt, tanke napol pobrisane obrvi, podočnjaki, debele nadlahti?

Kdo so tisti, ki lahko pri ženski, ki je pravkar rodila iščejo napake ali seštevajo kilograme?

Kdo so ti ljudje, ki lahko rečejo, da je nagnusno debela?

Kdo so ljudje, ki ne razumejo, da je to telo devet mesecev nosilo in hranilo novo življenje, potem pa ga je prineslo na svet. Pogosto z nadčloveško močjo.

Kdo so ljudje, ki ne razumejo, koliko se žensko telo spremeni v devetih mesecih, koliko zraste, se razširi, naredi prostor za otroka. Nekdo manj, nekdo več.

Kdo so ljudje, ki ne razumejo, da je ženska najlepša ravno takrat, tiste dni, ko postane mama, tiste dni, ko od nje sramotno pričakujejo, da se bo ličila, začela izgubljati težo, barvala, lepšala in pudrala, da bi zadostila bolnim standardom lepote na fotografiji z dojenčkom, ki je postavljena pred porodnico?

…

Po treh dneh sem prišla domov. Dojenčka sem podojila in uspavala, nato pa šla v kopalnico. Postavila sem se pred ogledalo. Videla sem, kar sem čutila, neizmerno utrujenost, izčrpanost, zmedenost in predvsem ponos.

Videla sem žensko, ki se še nikoli ni pokazala v ogledalu.

In bila je zelo lepa.

Jovana Kešanski

Vir: Luftika.rs