/21 /11

Proti koncu avgusta sva se s Karmen, takrat še kot prijatelja, dogovorila, da skupaj nekam odpotujeva.

»Na izbiro ti dam Španijo, Portugalsko ali Maroko,« sem ji napisal takrat.

»Pojdiva v Maroko,« je bil odgovor in kot bi mignil so bile kupljene potrebne letalske karte. Najprej naj bi potovala v London, tam preživela nekaj dni, nato pa z letalom odšla v Marakeš. V načrtu sva imela prepotovati Maroko, se preko Gibraltarske ožine podati v Andaluzijo in iz Seville leteti proti Londonu in od tam domov (jaz na Brnik, Karmen v Bratislavo). Zveni zapleteno, a v dobi svetovnega spleta je organizacija takšne poti mačji kašelj. Človek mora biti pripravljen le na dolgo postopanje po letališčih.

Nekaj dni po tem dogovoru, bilo je v začetku septembra, sva se pogovarjala preko spleta. Bil je četrtek in šlo je že proti enajsti uri zvečer, ko sem se končno opogumil. Nisem ravno lomilec ženskih src. Dejansko sem bolj sramežljive sorte, zato sem potreboval tako dolgo, preden sem Karmen priznal, da do nje gojim čustva, ki niso zgolj prijateljska. Kaj kmalu se je izkazalo, da so obema po glavi rojile iste misli in kot bi mignil je bila ura dve ponoči, ko sem v postelji nestrpno pričakoval jutra. V treh urah, ki so kot si lahko mislite, minile kot bi mignil, sva se med drugim dogovorila za zmenek na Dunaju in to že za naslednji (ali isti) dan. Se pravi v petek.

Takoj po službi sem se odpravil na štiristo kilometrov dolgo pot, da bi se na cilju srečal z osebo, do katere sem čutil nekaj več. Ni treba omenjati, da sem bil čisto na trnih in se sploh ne spomnim, kakšna je bila vožnja, vem le, da sem se kar naenkrat znašel na Dunaju, se najprej prav hecno izgubil, nato pa le našel pravo pot.

Če že najino srečanje ni bilo preveč posebno (kakor se seveda vzame), je najin prvi zmenek vsekakor bil. Nič hrane in preveč rumenega muškata, ki sem ga prav pozorno pripeljal s seboj iz Slovenije, saj sem vedel, da ga ima Karmen še posebej rada. Se vam že dozdeva, kam vse skupaj vodi. Za enega od naju (in sicer tistega, ki nisem jaz) se je končala v kopalnici, v strastnem objemu s školjko. Se pač zgodi, kaj moreš zato. Nimam se namena delati lepega, zato moram na tem mestu dodati, da rumeni muškat ni ravno po mojem okusu. Če bi namesto sladkega belega vina na Dunaj prinesel močno rdeče (recimo teran), bi se večer lahko končal vse kaj drugače. Če nisem bil dovolj jasen: v tem primeru bi po vsej verjetnosti školjko objemal jaz in ne Karmen.

Najino prvo skupno noč sem tako preživel v postelji sam. Je pa pri vsem skupaj bilo fino to, da sva prvo nerodnost preživela kar takoj. O naslednjih, povezanih s prebavnimi motnjami v Maroku, mogoče kdaj drugič. Zdaj, ko imava že veliko izkušenj z raznimi bruhci, polulanimi in pokaknimi plenicami, se vse skupaj zdi rahlo smešno. Ampak, saj veste kako je, ko se človeku dogodi kaj neprijetnega (zlasti, če mu to zakuha lastno telo), nikakor ni prijetno. Kakorkoli, pod kožo smo vsi krvavi, zato oba s Karmen na takšne nerodnosti gledava s humorja polno prizanesljivostjo.

Po nekaj mesecih obiskov čez vikend, ki so vedno minili vse prehitro, sva se končno naveličala poti in ker se je meni iztekla pogodba na evropskem projektu, Karmen pa je bila na Dunaju zaposlena za nedoločen čas, sem tudi sam zavezal culo, poljubil mater v slovo in se kak dan pred Božičem odpravil v neznano.

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.