Ne ocenjujte otrokovih risb z lepo ali pravilno.

/11 /11

"Otrok pri likovnem izražanju lahko izrazi in predstavi najbolj skrita počutja in čustva, eksperimentira z umetniškim jezikom in sredstvi, spoznava sebe kot oblikovalca in ustvarjalca, gradi samozavest, se uveljavlja, komunicira, zamišlja, doživlja in uči hkrati. Ko otrok riše ali se kako drugače likovno izraža, gre torej za celovitost otrokovega doživljanja ter zato pomemben dejavnik otrokovega razvoja in duševnega zdravja," pomembnost tega, da otroku omogočimo, da čim več "packa" z barvicami, voščenkami, flomastri, čopiči, kredami in ogljem ali v naravi le s curkom vode, travo, opeko in palico, ki pušča sledi v mivki in zemlji, pojasnjuje Judita Rajnar, vzgojiteljica predšolskih otrok, slikarka, ilustratorka, pesnica in na splošno velika ljubiteljica pisanega, igrivega in ustvarjalnega življenja.

Spodbudno okolje

Pa vendar vsi otroci ne rišejo radi. Kako jih motivirati, da se bodo v likovnem svetu počutili bolj domače in prijetno? "Zelo redko oz. skoraj nikoli ne srečam predšolskega otroka, ki ne bi rad risal oz. se kako drugače likovno izražal. Pogosto pa srečam starše, ki v želji otroka, da bi puščal sledi v blatu, zemlji, mivki, luži in travi ali na papirju, steni in pohištvu vidijo le "packarije". Tako imamo vzgojiteljice veliko dela z otroci (predvsem pa starši), ki si ne upajo umazati rok in oblačil ali česa narisati zgolj zato, ker se bojijo neuspeha zaradi manjkajočih izkušenj. Otroci namreč po naravi zelo uživajo pri eksperimentiranju z različnimi likovnimi materiali in orodji, zato je naša naloga predvsem ta, da otroke in starše prepričamo, da je "packarija" pomemben del učenja in pridobivanja dragocenih izkušenj, ki bodo otroku odprle poti za reševanje bolj kompleksnih in zapletenih nalog," starše opozarja Rajnarjeva.

Sogovornica staršem zato predlaga, da otroka za likovno ustvarjanje ne navdušujemo tako, da ga učimo, kako nekaj narisati, temveč ga raje spodbujamo k opazovanju. Poleg tega pa mu omogočimo predvsem spodbudno okolje, v katerem bo lahko brez skrbi umazal roke, oblačila in podlago, na kateri ustvarja. "Največja napaka, ki jo lahko naredimo starši, je, da otroku ne damo priložnosti, da likovni izdelek izdela sam, hkrati pa njegovo likovno izražanje pospremimo še z nespodbudnimi komentarji, kot na primer "To so čečkarije! Tako moraš narisati." ali "Ne, to ni v redu. Poglej, kako lepo je narisala sestra.", in njegovo stvaritev celo strgamo," opozarja Rajnarjeva.

Od barvic do blata

In katere likovne pripomočke je dobro otroku ponuditi? "Staršem svetujem, da pri izbiri risarskih pripomočkov ne pretiravajo. Otroci lahko rišejo z mehkimi svinčniki z oznako B, kredo, barvicami, voščenkami, čopiči in ogljem, pa tudi v naravi s curkom vode in palico. Pri izbiri risala so pomembni predvsem starost in izkušnje otroka. Šolarji imajo grafomotorične sposobnosti bolje razvite od predšolskih otrok, zato jim lahko ponudimo tudi tehnični svinčnik, pero in ostala risala, ki jim bodo omogočila širšo paleto možnosti izražanja s črto," svetuje sogovornica, ki poudarja, da je pomembno, da otroku že zelo zgodaj ponudimo različne likovne materiale in orodja, s katerimi se lahko izraža in pridobiva izkušnje tako, da eksperimentira.

Bolj kot nabava pravih pripomočkov pa je seveda pomembno, da starši spodbujamo otrokovo domišljijo. Tudi tako, da smo z njimi čim več v naravi, kjer otrok lahko nemoteno opazuje, spoznava, raziskuje in ustvarja na način, ki ga na svoji razvojni stopnji obvlada in razume. "Otrok v naravi odkriva vedno nove podrobnosti ter odnose med stvarmi in pojavi. Poleg tega samodejno išče raznolikost, izjemnost in neponovljivost. V naravi si tako skozi različne dejavnosti razvija ustvarjalno mišljenje, ki je pomemben temelj za otrokov splošen razvoj in razvoj na področju umetnosti. Pri svojem delu z otroci, pa naj bo to v vrtcu ali na delavnicah male šole risanja, zato zelo rada združujem vse umetniške zvrsti, saj te aktivirajo udejstvovanje otroka, ga čustveno razgibajo, vplivajo na njegovo občutljivost in ga tako odlično pripravijo na izvajanje določene likovne naloge," nam je zaupala avtorica in ilustratorka otroške knjige Vikin čarobni kaktus in avtorica risanke Jabolko spora, ki je nastala pod prsti otrok pod njenim mentorstvom.

Kaj pa pobarvanke?

"Pobarvanka nima ničesar skupnega z likovnim ustvarjanjem. Celo nasprotno - zavira otrokovo ustvarjalnost in pristnost, pa še stane nas nekaj evrov. Stvar je seveda čisto drugačna, če otrok pobarvanko nariše sam, saj je pri tem bolj vpleten v miselne in ustvarjalne procese. Vsi vemo, da je predšolski otrok pri barvanju nenatančen, kar je seveda rezultat njegovih grafomotoričnih sposobnosti, torej je to pogojeno z otrokovim razvojem. Otrok, ki že ima dobro razvito grafomotoriko, pa bo seveda natančno barval in to je tudi vse, kar pobarvanka otroku ponuja. Medtem, ko bo otrok, ki takšnih sposobnosti še nima, ob barvanju pobarvanke doživljal neuspeh in morda kritiko prijateljev, kar ga bo samo še dodatno odrinilo iz likovnega sveta," odgovarja Rajnarjeva, ki je ustanovila tudi lutkovno skupino Tok tok, naprej in z njo prejela številna priznanja.

Kaj vse poleg likovnega ustarjanja še lahko počnete skupaj z otroki med krompirjevimi počitnicami, pa preverite tukaj.