/11 /11

Spontani splav

Spontani splav je naravna prekinitev nosečnosti do približno 22. tedna nosečnosti (po tem obdobju govorimo o prezgodnjem rojstvu). Sprožijo ga lahko kromosomske napake, hormonski dejavniki, infekcije in nepravilnosti rodil ter vplivi iz okolja. Večina spontanih splavov se zgodi v prvih tednih nosečnosti, pogosto celo tako zgodaj, da ga ženska niti ne zazna. Po 10. tednu nosečnosti tveganje spontanega splava vpade na manj kot 2%. Tveganje je nekoliko večje pri starejših ženskah.

Umetni splav

Umetni splav je namerna medicinska prekinitev nosečnosti. Način izvedbe pogojuje starost zarodka, oz. plodu. Do konca prvega trimesečja je nosečnost možno prekiniti s pomočjo farmakoloških sredstev (zdravil). Splav se lahko izvede tudi s kirurškim posegom, npr. z vakuumsko aspiracijo ali, manj pogosto, z manjšim carskim rezom.

Razlogi za izvajanje splava so lahko terapevtski ali na podlagi odločitve matere. Terapevtski splav se izvaja z namenom rešiti življenje matere, ohraniti njeno telesno ali duševno zdravje in v primeru razvojnih motenj zarodka, oz. plodu. Splav na podlagi odločitve matere se izvaja v skladu z njeno pravico do prekinitve nosečnosti (npr. prekinitev nezaželene nosečnosti).

Zakonodaja

V Sloveniji pravico do splava regulira Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ženska se za splav lahko odloči do 10. tedna nosečnosti, po 10. tednu pa se ta izvaja le iz terapevtskih razlogov ob predhodnem soglasju komisije. Medtem ko zagovorniki pravice do izbire zakon podpirajo, njegovi nasprotniki opozarjajo, da splav pomeni prekinitev razvijajočega se življenja, kakor tudi težke čustvene posledice za mati.

Čustveni aspekti

Čeprav strokovnjakom za duševno zdravje ni uspelo potrditi neposredne povezave med depresijo in splavom (tako umetnim kot spontanim), veliko žensk poroča o čustvenih posledicah splava. Razlogi za depresijo niso nujno vezani na fizično izgubo nosečnosti, saj lahko tičijo v različnih osebnostnih lastnostih in načinih odzivanja na stresne situacije.

Vsekakor se mora ženska s posledicami splava zavestno soočiti in, če tako čuti, tudi prebroditi določeno obdobje žalovanja za izgubljenim otrokom. V tem primeru lahko veliko pripomorejo strokovno svetovanje in skupine za samopomoč.