/11 /11

Prav posebno doživetje je spremljati nogometno tekmo, kjer se tako mala državica kot je naša ljuba Slovenija, ki premore vsega le okoli dva milijona ljudi, uspešno kosa z nogometnimi velikani v svetovnem merilu. Je že res, da se je z malimi otroci nekoliko težje priključiti množici navijačev. V našem domačem kraju pa imamo odlično rešitev za takšne primere. Za vse mamice, ki smo želele začutiti nogometno vročico, posredno sodelovati pri navijanju in se hkrati na otroškem igrišču igrati s svojimi malčki, imamo v mestu čudovit kraj, kjer se športne aktivnosti združujejo z otroško igrivostjo in lokalom, kjer se lahko odžejamo z osvežilno pijačo.

Kljub temu da sicer nisem nogometna navdušenka, sem mnenja, da si tako pomembne tekme zaslužijo tudi mojo pozornost. Zato sva se z Gajem odpravila tja, kje sva lahko sledila razpletu odločilne tekme. Družbo nama je delala tudi prijateljica s svojimi otroci, kasneje pa se nam je pridružila še sodelavka s svojo hčerkico. Med tekanjem naokrog, guncanjem in igranjem smo iz „bližnje“ daljave napeto opazovale potek tekme.

Vzkliki, ploskanje in zamahi z rokami so nazorno opisovali trenutno stanje in rezultat. Vsake toliko časa se je katera od mamic, odpravila med navijače in za vsak slučaj povprašala o trenutnem izidu ter ga na glas oznanila, ko se je vrnila nazaj na igrišče. Tako smo bile vse na tekočem. Cel čas tekme smo čakale na dimne oblake, ki bi naznanili, da smo Slovenci dali gol. Vendar zaman. Ni zastonj rek: „Konec dober vse dobro.“ Veliko lepše je bilo videti veselje navijačev, ki so plesali in rajali ob pozitivnem rezultatu predzadnje tekme naših fantov, kot njihovo potrtost, ko so izvedeli, da so Američani dali gol v zadnji minuti.

Vesela sem, da je tokratna nogometna evforija prinesla ogromno pozitivne energije in medsebojne povezanosti med ljudi. Glede na dogajanje, ki sem mu bila tudi sama priča lahko rečem, da toliko pozitivizma na kupu že dolgo nisem videla. Vsi vemo, da takšne prireditve po navadi spremlja alkohol in pogosto se zgodi, da kdaj pride tudi do neljubih incidentov. Tokrat je bilo drugače. Nobene agresije, nobenega norenja, le sočustvovanje in izkazovanje narodnega ponosa v zavidljivi meri. Da bi le bilo večkrat tako.

Kljub porazu so nekateri strastni navijači še naprej nazdravljali na slovenske nogometaše. Med poznim večernim sprostilnim tekom sem z užitkom poslušala, kako v nekem lokalu ob zvokih harmonike še vedno prepevajo slovenske pesmi. Nasmejala sem se tudi, ko sem videla, kako so se nekateri šele vračali domov, medtem ko so jih na dvoriščih čakale jezne žene in jih kregale, ker so bili tako pozni. Morda si bo kdo mislil, kaj je lepega v tem popivanju. Meni je bilo všeč predvsem to, da je navijaški dan potekal umirjeno, z veliko pozitivne energije in brez nepotrebnih incidentov, ki vse prepogosto spremljajo takšne in podobne prireditve. Želim si, da bi bil to znak, da se ljudje spreminjajo in da celotno družbo počasi prevzema pozitivna energija. Veliko lažje bi mi bilo nekoč v prihodnosti pustiti mojega otročička, da svobodno odleti v svet, svojemu življenju naproti.