|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Z otrokom se je treba pogovarjati tudi o smrti

Helena Primic, 30.10.2018
Pri pogovorih o smrti ne obstajajo "pravilni" in "napačni" odgovori, temveč le vaši osebni odgovori. Otroku boste o smrti največ povedali tako, da boste v odnosu do nje čim bolj iskreni in osebni.

image
Bodite pozorni na otrokova vprašanja o smrti.
/11


Če se to ne zgodi že prej, dan spomina na mrtve pogosto sproži kopico otrokovih vprašanj o smrti. Od tega, kam je šla babica po smrti in ali dedka ne zebe, ko je pokopan v zemlji, do vprašanj o nebesih in joka, ko otrok pomisli na smrt starša. 

Ker gre za pogosto zelo boleče in tudi zelo filozofske teme, se jih večina staršev največkrat kar izogiba. Toda, ali je to zares dobro za otroka oziroma kaj mu s tem sporočamo?

 

Smrt naj ne bo tabu tema

Kot velja za vse tabu teme, velja tudi za smrt. Če se z otrokom o njej ne pogovarjamo, si bo otrok informacije našel drugje ter si morda smrt ter vse povezano z njo predstavljal in doživljal na popolnoma napačen ter škodljiv način.

Zato je zelo pomembno, da med pogovore z otrokom enako sproščeno vključimo tudi smrt. Pri tem pazite, da ste v stiku z otrokom čim bolj avtentični - da pokažete tudi vse težke občutke, ki vam jim smrt vzbuja. Otroku tako pravzaprav dajemo dovoljenje za občutenje in izražanje tudi teh neprijetnih občutkov, ki so del življenja in se jim ne moremo izogniti.

 

Dogodek vsaj imenujte

Določenim temam se starši največkrat izogibamo predvsem zato, ker z njimi sami še nismo povsem razčistili. Kako naj otroku razložimo družinski samomor, če pa še sami bežimo pred njim? V takšnem primeru je veliko bolje kot da povsem molčimo, da težek dogodek vendarle omenimo in mu s tem damo priznanje, da obstaja, hkrati pa otroku povemo, da se o njem težko pogovarjamo, saj nas še vedno zelo boli.

Otroka lahko usmerimo na katerega drugega družinskega člana, ki mu bo takšen pogovor šel bolje od rok, si izposodimo kakšno knjigo na to temo ... vsekakor pa otroka ne odrinemo z besedami, češ ti si še premajhen za te reči. 

 

PREBERITE TUDI: Mami, nočem da umreš!

 

Sledite otrokovim vprašanjem

Če ste v odnosu do smrti dosegli vsaj približno stopnjo miru, se lahko z otrokom o smrti tudi veliko bolj sproščeno pogovarjate. Pri tem ne pozabite, da pri takšnih temah ne obstajajo "pravilni" in "napačni" odgovori, temveč le vaši osebni odgovori. Otroku boste o smrti največ povedali tako, da boste v odnosu do nje čim bolj iskreni in osebni.

Seveda vsebino prilagodite otrokovi starosti, toda ne pozabite biti pozorni tudi na njegova vprašanja, na katera si bo našel odgovore - če ne pri vas, pa kje drugje. Če otroka nekaj zanima, mu torej iskreno odgovorite in pustite, da otrok vaš odgovor sprejme in predela. Morda vam bo novo vprašanje postavil čez nekaj dni, ko boste vi na to temo že povsem pozabili.

 

Ne bojte se žalosti in solz

S smrtjo so seveda povezane žalost in solze. Vam je nerodno jokati pred otrokom? Vas je strah, da bo vaša žalost prevelik zalogaj za otroka? Prav zaradi teh strahov se veliko staršev izogiba pogovorov o smrti z otroki. Toda, kaj s tem sporočamo otroku? 

Če nas otrok nikoli ne vidi jokati, mu tako sporočamo, da solze v naši družini niso zaželene. In tako bo tudi otrok svojo žalost in solze vse bolj zapiral vase in potlačeval.

Seveda je otroku težko, ko vidi, da njegova mama ali/in oče joka, zato pogosto pri tem tudi sam zajoče. Takrat se lahko vsi skupaj objamete in videli boste, da vam bo lažje - kot bi otrok izjokal tudi vaše solze. Tako kot otrok v svoji stiski potrebuje pričo, so lahko tudi otroci naše priče, ko smo žalostni. Če ne gre za kronično žalost, bo otrok to zmogel in lahko prenesel, ne da bi ga z lastno žalostjo poškodovali.

BLOG: Jeza kot prijateljica?!
Zakaj je jeza tako zelo nezaželeno čustvo? In ali je res negativna sila, ki jo je treba premagati ter izgnati iz sebe in...
34
Ana Žontar Kristanc: Rešitev za atopijsko ...
Posledično je jemanje zdravila Ciklosporin zaradi slabše odpornosti popeljalo v vnetja kože, tako da je bila na koncu Ti...
16
Beremo: Kaj so Srečolovke?
"Ta pesem skromno misel širi. Ta pesem nič se ne šopiri. Nikdar ne jemlje si zaslug in je nevidna kakor duh," pravi sr...
6
Intervju z Markom Macuro, dr.med.
Marko Macura je zdravnik travmatolog, ki mu je življenjsko pot zaznamovala družinska tradicija. Košarka je zanj usodna t...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Ko imata oče in hči težave ...
Lahko se gresta bojev Kdo bo koga, plešeta kot poje očijeva princeska, se ujameta v nenehno dokazovanje, se enostavno ne...
BLOG: Pogovori z otrokom o seksu
Šestletnici pa res ne bom razlagala o vzburjenju, poželenju ter vseh užitkih in darovih, ki jih lahko prinese seks! Kako...




nosečnost
Lelly28 RR

Kdaj ste družinskim članom (otroku, staršem, bratom- tukaj ne velja partner) povedali, da pričakujete še enega dojenčka?