Oba otročka sta bila težko bitko za življenje. (Osebni arhiv)

/11 /11

Oktobra, leta 2010 sem zagledala plusek na testu. S partnerjem sva bila zelo vesela, ker bova postala prvič starša. Grem na prvi pregled, kjer mi ginekologinja potrdi, da se vidi utrip srčka. Takrat mi je povedala, da grem na nuhalno, ampak da ni obvezna, ker sva bila s partnerjem še dokaj mlada, jaz sem imela 20 let. Odločila sva se, da ne bom šla, ker sem mlada in zdrava. Minevajo dnevi, tedni, meseci. Na vsakem pregledu sem imela visok pritisk. Takrat moja ginekologinja temu ni posvečala velike pozornosti. Meni je tašča doma vedno pravila, da visok pritisk ni dober. In me vsakič spraševala, kako se počutim. Vedno sem ji odgovorila, da sem super. Rekla mi je, da jo skrbi zame in za otročka. Tudi na rednih pregledih mi je ginekologinja vedno povedala, da otroček zaostaja pri rasti in da plodovnice ni veliko.

Previsok pritisk

20. aprila na pregledu izmeri pritisk, ki je bil 156/101. Visok za nosečnico. Imela sem tudi povišane beljakovine v urinu. Na tem pregledu mi reče ginekologinja, da moram takoj v porodnišnico Celje. Ker je bil pritisk zelo visok, sem bila takoj sprejeta. Ves čas so me spremljali, pritisk je bil še vedno visok. Šele tisti dan sem prejela prvo tableto zaradi pritiska. Ampak kaj, ko je bilo prepozno. Morala bi jih jemati že od prvega pregleda, ampak mi jih ginekologinja ni dala. Drugi dan bivanja v bolnici, mi rečejo, da je rešilec pripravljen, ki me bo odpeljal v Ljubljano. Šok.

Prezgodnji porod

Povedo mi, da grem v Ljubljano, če bom morala roditi, ker tam niso imeli inkubatorjev za tako male otročke. Rešilec me odpelje v Ljubljano. Prispem in me najprej vprašajo, zakaj mi niso že na začetku dali terapije. Jim povem, da mi jih moja ginekologinja ni hotela dati, ker temu ni posvečala velike pozornosti. Me pregleda zdravnik in reče, da je takoj treba začeti s terapijo in redno sem morala dajati urin. Namestijo me na oddelek, v sobo. Dobila sem tudi injekcijo za hitro razvijanje pljučk. Dnevi so mi zelo hitro minevali.

Pride 28. april 2011. S partnerjem sva se zmenila, da pride popoldan na obisk. Mene je od zjutraj nekaj črvičilo v trebuhu. V prvi nosečnosti ne veš, kaj so popadki. Povem sestri. Ona meni reče: »Ja gospa, niste prišli tako hitro roditi k nam. Mi vas spremljamo in ko bo potrebno, bomo mi uredili.« Pride partner in sva šla v kavarno na sok. Nisem mogla sedeti. Iz minute v minuto je bilo huje. Šla sva v sobo gor. On je odšel. Jaz pa sem se premetavala po postelji. Zvečer prinesejo večerjo, sestra pogleda in reče: »A je tako hudo?« In jaz njej jaaaa. Takoj je poklicala dežurno zdravnico, ki me je pregledala kar v sobi in povedala, da gre za popadke. Šok, panika. Kaj zdaj?

PREBERITE TUDI: Predležeča posteljica ali placenta praevia

Sestra mi vzela vse moje stvari, jaz sem se usedla na voziček in peljali so me dol v porodno sobo. Vmes kličem partnerja, da grem rodit. Vprašaj me, če pridem nazaj. Sem rekla, da ne, ker bo tako hitro šlo. Nisem se motila. Babica me pregleda in reče, da sem že veliko odprta. Dajo mi masko za lajšanje bolečih pri popadkih. Pride drugič, me pregleda in pokliče osebje. Začelo se je. Naenkrat polna soba ljudi. Ob 19.46 se je rodil najlepši fantek. Takoj so ga vzeli, ker je moral v inkubator. Velik je bil 36,5 cm in težak 1170 g. Bil je kot kilogram štruce kruha. Pride zdravnik in reče, zdaj vas bom zašil, ker ste se raztrgali. Jaz zadeta od maske, mu rečem: »Mnde ja ne bote šivali na živo.« On meni: »Ja gospa, na mrtvo vas ne morem.« Itak so vsi planili v smeh.

Žan je danes zdrav 11-letnik. (FOTO: Osebni arhiv)

Danes je star 11 let

V porodni sobi sem ležala še do polnoči. Nato so me odpeljali na oddelek v sobo. Drugi dan so me peljali gledati sina. Bil je tako drobcem, majhen in samo spal je. Na srečo ni bilo nobenih posebnosti. V Ljubljani sva bila 1 mesec. Potem sva pa so naju prestavili v Celje v porodnišnico. V Celju mi niso nič pokazali, kako se naj dojiva, ne nič. Še celo sestra je rekla, da če imam kakšno sestro doma, ki je rodila, naj mi ona pokaže, ker oni tam nimamo časa. Hvala bogu, da je hitro prišel tisti dan po enemu mesecu bivanja, da sva lahko šla domov. Danes je star 11 let. In se mu nič ne pozna, da je bil nedonošenček. Takšno osebje kot je v Ljubljani, lahko samo rečem kapo dol. In hvala, ker so tam za naše otročke.

Mamica treh

Ker sem leta 2017 izgubila punčko v 24. tednu nosečnosti, sem se odločila, da bom zadevi prišla do dna (tako so mi tudi takrat v Ljubljani svetovali), ker je bil tudi takrat visok pritisk. Po nekaj mesecih smo ugotovili, da imam jaz tudi takrat, ko nisem noseča, visok pritisk. V Ljubljani so mi rekli, da če se bom v tretje odločila za nosečnost, moram nujno priti k njim na vodenje za rizično nosečnost.

S partnerjem sva se po težki preizkušnji vendarle odločila, da si želiva še tretjega otroka. Ja, tretji je zato, ker čeprav sem izgubila otročka, je moj in bo vedno moj, ne glede na to, če nas spremlja iz nebes. Leta 2018 sem znova zagledala plusek. Bila sva presrečna, ampak hkrati oba prestrašena. Vmes sem zamenjala ginekologinjo, katero sem imela sedaj v porodnišnici Celje.

Ker je bila moja nova ginekologinja že v drugi nosečnosti in vedela vse, kako je bilo v prvi. Sem ji povedala, da sem noseča. Naročila me je na prvi pregled pred 10. tednom. Pridem na pregled. Mi naredi UZ in reče: »Ne vidim utripa, ne nič. Pripravite se za splav.« Meni notranji glas pravi, naj rečem še za en pregled. Jaz nervozna, ji rečem, da zahtevam še en pregled. Ona meni grdo nazaj: »Dobro en pregled še, če ne bo nič, sledi splav.« Pridem drugič na pregled. Začne delati UZ. In ona tako sarkastično: »Ja, pa se res vidi utrip. Mogoče pa nekaj le bo.« Oddahnem si. Mi napiše terapijo. Tablete za visok pritisk. Ker sem zahtevala. In ji še rečem, da hočem napotnico za v Ljubljano. Ja kaj pa boste tam, mi reče. In jaz pojasnim, da bom imela preglede, ker sem se med izgubo zmenila, da ob ponovni nosečnosti pridem k njim.

S težkim srcem mi napiše napotnico za v Ljubljano. Videlo se je, da ji to ni všeč, ampak mene ni ganilo. Vse sem hotela narediti, da bom tretjega otročka donosila in ga imela ob sebi. Hotela sem čim prej tja. Ko sem naredila nuhalno, sem se potem naročila v Ljubljani. Tam sem bila toplo sprejeta. Imela sem odlično ginekologinjo. Že na očeh se ji je videlo, da bo naredila vse, da bom donosila. Bila sem redno gledana v Ljubljani. Občasno sem pa imela tudi preglede v Celju. Vsak pregled sem bila nervozna, kaj bo pokazalo.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Trmast po mami, tih po atiju

Zopet previsok pritisk

Minevali so dnevi, tedni, meseci in mala štručka je veselo brcala. Tik pred pregledom v Celju sva s partnerjem imela skoraj nesrečo, ker se je nekdo skoraj zaletel v naju. Takrat sem se zelo prestrašila. Pridem na pregled v Celje, seveda pritisk takrat noro visok. Jim povem, kaj se skoraj zgodilo in oni meni: »Notri boste ostali.« V redu, ostanem notri. Med bivanjem v porodnišnici, sem imela še datum za pregled v Ljubljani. Me spustijo in grem v Ljubljano. Tam povem, da vse, kar se je zgodilo, zdravniku, ki me je takrat pregledal. On takoj pokliče mojo ginekologinjo, ki me je imela v Ljubljani. Pride in reče, da me morajo iz Celju pustiti domov.

Pridem nazaj v Celje iz pregleda. Jim povem, da me morajo domov izpustiti. Vsi jezni kot risi. Grem domov po tednu dni. Pregledi so se nadaljevali tako v Ljubljani kot v Celju. Pride november in ginekologinja mi v Ljubljani po pregledu reče, da me bo zadržala notri. Ampak samo zaradi tega, da se ne bom toliko vozila in da me bodo imeli na očeh. Sem rekla, super. Drugi dan sem prišla na sprejem. Dali so me na oddelek. Ves čas so me redno spremljali. Kapo dol za tako profesionalnost. Tam sem se res počutila zaželeno in domače. Na začetku decembra sem lepo prosila za en odhod domov za vikend, da sem šla malo k sinu, ki me je nestrpno čakal doma. Odobrili so mi ta odhod. Ampak sem se v nedeljo do določene ure morala vrniti nazaj. Vikend je minil zelo hitro. Ampak vsaka sekunda s sinom mi je dala še dodatno moč.

V nedeljo, 9. decembra 2018 sem prišla do dogovorjene ure nazaj. Me priklopijo na CTG. Tamala ni tako brcala, kot bi za 31.teden morala. Medicinski brat nese papirje od CTG-ja k dežurnemu ginekologu. On oceni, da moram v porodno sobo. Pridem dol, me priklopijo na CTG in celo noč sem bila tam. Zjutraj pregledajo, vse v redu. Grem nazaj v sobo. Ponedeljek, 10. december. Čez dan vse v redu. Zvečer priklop na CTG. Mala spet ni bila divja. Me dajo v porodno sobo. Ležim. Priklopijo me na merjenje pritiska. Pritisk naraščal. Tista naprava je vedno piskala. Vmes sem dobila povišano temperaturo. Noro. Pride dežurna ginekologinja in reče, da grem pod nujno na carski rez.

Ob 20.53 uri je prišla na svet moja punčka. (FOTO: Osebni arhiv)

Urgentni carski rez

Jaz v tistemu trenutku planem v jok. Med tem pride pogledat moja ginekologinja. In reče: »Nič bati. Boljše carski rez kakor, da bi bilo kaj narobe z vami ali otročkom.« Me je objela in pomirila. Zares sem ji bila hvaležna. Vmes, ko so me pripravljali, sem poklicala partnerja in mu rekla, zdaj gre pa zares. Takoj šel od doma in proti Ljubljani. Ob 20.30 uri sem bila pripravljena in v operacijski sobi. Partner me čakal zunaj v porodni, kjer sem ležala prej. In začelo se je. Injekcija v križ.

Cel postopek sem bedela, dokler niso začeli maternico vleči vsak na svojo stran, da dobijo otročka hitro ven. Tam pa priznam, sem začela jamrati, ker to sem pa čutila. Takoj sem dobila masko na obraz in že sem spala. Od tam naprej nisem vedela nič. Ob 20.53 uri je prišla na svet moja punčka. Mene so zbudili toliko, da sem ji dala lupčka, potem sem nazaj zaspala. Velika je bila 41 cm in težka 1290g. Ko je bilo vsega konec, so me zašili in me odpeljali na intenzivno nego. Partnerja sem videla za sekundo, ker je šel gledat najino punčko, jaz pa v sobo.

Ko sem videla svoj hčerko, sem bila presrečna, da smo dobili mavrično punčko. (FOTO: Osebni arhiv)

Moža so potem spustili k meni, da mi je prinesel telefon v sobo in da sva se malo videla. Zares sem jim hvaležna. Nato je odšel. Jaz tisti večer nisem mogla kaj dosti spati. Hčerko sem lahko šla pogledat šele čez dva dni, ker me je vse bolelo in nisem mogla hoditi. Ko sem jo videla, sem bila presrečna, da smo dobili mavrično punčko. Hvala bogu, da ni bilo nobenih posebnosti.

V porodnišnici sva bili samo en mesec. In potem odhod domov. Zares sem hvaležna ginekologinji, ki me je imela celo nosečnost v Ljubljani, me spodbujala, stala ob strani. In hvaležna za celo osebje, ki je bilo prisotno na carskem rezu ter celotno osebje na oddelku za nedonošenčke.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Neverjetni trojčki

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.