/11 /11

Ko uspem v vrvežu vsakodnevnega tempa življenja ujeti trenutek, odstraniti vse zunanje dražljaje in se usmeriti v svoj notranji mir, opazim, da v meni zadnje čase pogosto odmeva eno in isto vprašanje: »V kakšni zmedi živiš?« 

To je zagotovo znak, da moram posvetiti temu dogajanju malce več prostora tudi v zavestnem delu sebe. Za kakšno zmedo gre? Takole na prvi pogled imam občutek, da imam vse pod kontrolo. Ločitev pred petimi leti sem uspešno prebolela, izgubo moža odžalovala, hčeri sta vzpostavili dober stik z mojim novim partnerjem in sprejeli očetovo partnerico ter polbrata. Kje se zatika? Pred čim bežim?

Ozrem se skozi okno v lep sončen dan. Imam prazno glavo. Počasi začutim, kako se v meni vzpenja rahla bolečina in prispe prav do mojih oči, ki se orosijo. Družina! Tukaj tičijo moje težave.

Ko sem se poročila in zaplavala v varno zavetje družine, ki sem jo soustvarjala, sem dosegla svojo najvišjo vrednoto. Bili smo mlada razigrana družina. Zares smo se imeli radi. Verjela sem, da nas ta občutek lahko popelje v neskončnost. A družina ni samo vse lepo, je tudi življenjska investicija, delo. Tu pa se je zataknilo. Ko sva kot starša in partnerja klonila pod težo odgovornosti, ko eden ni več zmogel, je ušel. Izgubila sem!

Sem odžalovala do konca? Mislim, da tistega pravega konca ne bo nikoli. Je del mene. Je nekaj, kar je bilo lepo in vredno in zdaj tega ni več. Vsakokrat, ko se bom prepustila obujanju preteklosti, bo zabolelo. Ali hčeri to čutita? Zagotovo! Kako voditi otroke, če kot starš sama pri sebi še nimam razčiščenih zadev? Jih begam? Seveda. Toliko bolj, če se svoje bolečine sploh ne zavedam. Kaj moram storiti? Spregovoriti moram na glas. Zagotovo pa vem, da sem ženska, ki ni izgubila svojega glasu.

Zdaj počasi začenjam dojemati, kaj se dogaja. Zadnja dva meseca se hčeri neprestano izogibata vikendom z očkom. Zastavita si polno obveznosti, da se lahko izgovorita, da ne bi šli k njemu. So moji občutki povezani s tem ravnanjem? Kako vplivam nanju, da želita ostati doma?

Odnosi so nevidna prepletena mreža mnogih energij. Zagotovo je tudi na njegovi strani še marsikaj, kar ju spodbuja v izogibanje. Pa vendarle vem, da imam zelo močan vpliv na svoja otroka. Deklici čutita mojo žalost. Zelo verjetno je, da želita biti ob meni in poskrbeti zame. Vendar to ni njuna naloga. Odrasli zmoremo poskrbeti zase, za otroke pa je to »misija nemogoče«. Ker jim ne uspeva, čutijo v sebi krivdo, ker delajo napake in ker starši niso v redu. Ravno zato moramo starši prevzeti odgovornost. Prevzeti moram odgovornost za svoje občutenje, žalovanje in nedejavnost ter narediti zopet nekaj na tem. Predvsem pa dati odvezo svojima deklicama.

Vsakokrat, ko gresta k očku, me malo zaboli. Zaboli me misel, da nismo več skupaj. Ampak to je moja težava, ki jo moram rešiti sama, le nekaj več časa potrebujem, kot sem mislila. Pomembno pa je, da mi dekleti povesta, kaj mislita o obiskih pri očku.

Starši moramo sklepati dogovore in organizirati življenje v družini, kar ni lahka naloga. Zakomplicira se še toliko bolj, če živimo narazen oziroma v novih družinah. Prepleta se cel splet odnosov. Pravi umetniki in raziskovalci smo, da jih odkrivamo. In naša dolžnost je, da se zavedamo zapletenosti in odgovornosti neprestanega raziskovanja. Ko je nek dogovor glede otrok sklenjen, še ne pomeni, da ni treba biti pozoren, kako se otroci odzivajo naj. Saj vemo, da otroci ne sodelujejo tudi takrat, ko se ne upirajo. Tole obiskovanje očeta pri nas verjetno ni v redu. Nekaj se mi je izmuznilo. Kdaj se začne zatikati? Ko otroci z vedenjem to pokažejo (v mojem primeru je to izogibanje obiskovanju očeta), starši pa se ozremo vase in zmedo začutimo. Moja zmeda je tokrat občutek tesnobe, ko deklici odhajata od doma k očku. Želela sem ga potlačiti, pa vidim, da to ni v redu. Kaj moram storiti? Sprejeti moram ta občutek, ga sprejeti kot del sebe, se z njim pomiriti in velika verjetnost je, da se bosta pomirili tudi deklici. Morda bosta lahko spregovorili, kaj njiju zares plaši in jima povzroča zmedenost. Ne vem. Grem v raziskovanje zmede.

Sem Ksenja Kos, 34-letna ženskica, ki si zadnjih 14 let nabiram kilometrino z izkušnjami mame. Prvih 10 let sem v zakonu vlogo starša tesno delila s svojim možem, po ločitvi pa sem se postavila na svoje noge. Zdaj živim s partnerjem in z 9-letno Leo ter 14-letno Anjo pod streho, polno dogodivščin. Potresi in poplave našega zavetja še niso pokončali. Tudi močni viharji, ki pripihajo iz smeri izven doma, še niso bili dovolj močni, kar mi pravi, da smo dobro položili zidak na zidak. Včasih se že pošteno zamaje, a so temelji dovolj močni, da se nam streha ne zruši na glavo.