V petek dopoldne, 8.3.2013, smo se odpeljali proti Prlekiji. Presenetilo me je, da je tam že pomlad, medtem, ko je pri nas še vedno debela snežna odeja. Tudi temperature so bile prav pomladno visoke. V Prlekijo smo torej prispeli v toplem sončku, kar nas je še dodatno razveselilo.

Kar zgrozila sem se nad izjavo, da je »definicija družine mama, oče in otrok/otroci, ter da tudi zakonki par NI družina« kar naj bi bodočim učiteljem, študentom pedagoške fakultete skušali vcepti v glave in kar naj bi učili tudi male nadebudneže, ki jim bodo v prihodnosti zaupani. Ali res moramo v 21. stoletju še vedno razmišljati kot v srednjem veku? Ali res moramo takšno zastarelo mišljenje vcepljati v glavice otrok, tako da bomo (bodo) enako razmišljali še v 22., 23. in ostalih stoletjih!?

Včeraj se je začelo. V vrtec po otroka, mala še spi. Očitno izčrpana od dneva in izleta v center si zelo slabe volje na nogice natakne superge in s spremljajočim kričanjem pridemo do avta. Jok vso pot do doma. Doma. Med večerjo. Med tuširanjem. Pred spanjem. Oba sta rabila dve uri, da sta res zaspala. Najprej eden, potem drugi... vmes klepet, stranišče, slaba volja ... Sama sem zaspala pozno po polnoči. In glej ga zlomka, danes je nov dan.

"Ne moreš primerjati dojenčka in psa!" mi je zabrusila znanka, ko sem s svojo prijateljico, novopečeno mamico, klepetala o kakanju in lulanju svojega psička. Še dobro, da mi je prijateljica, ki je že izkusila odraščanje pasjega otročka, zdaj pa se sooča še z odraščanjem svoje male človeške princeske, ekspresno stopila v bran. "Seveda, lahko!" No, pa si nisem mogla kaj, da se vseeno ne bi počutila malce čudno, ker sem o svojem psičku govorila kot o otročku. In začela razmišljati ...

Aprila lani sem z vami delila zapis o svojem pokojnem dedku. Najdete ga lahko tukaj. A ni kaj, da leto 2011 ne bi prineslo še kaj podobnega naokoli, ob približno enakem času. Včeraj je umrl moj drugi dedek.

Groza, čas kar beži in dan ima definitvno premalo ur, da bi počela vse kar bi si želela ob vsem tem kar moram ... In časa mi je zmanjkalo tudi za dogodivščine moje nosečke. Toliko časa je pravzaprav mimo od zadnjega zapisa, da moja nosečka ni več nosečka, ampak je zdaj že v dveh kosih :). Prej štiričlanska družinica (ja, štiričlanska, saj pod isto streho živi "ničvečnosečka", tisti, ki je vsaj pol kriv za njeno prejšnje stanje in še dva malce bolj kosmata - nadvse samosvoj maček in razvajeni pes, ki je sicer zelo lepo vzgojen, vseeno pa dobro ve, da lahko svoje velike krake kadarkoli raztegne na kavču in vse ostal izirne s svojega prestola), je zdaj že petčlanska - en mesec nazaj se jim je pridružili mala deklica O. Kljub temu da je peta članica najmanjša, je zaenkrat v središču pozornosti, vendar se mi zdi, da kosmatincema njen prisotnost ni ravno zagrenila življenja. Maček se s tem niti ne obremenjuje preveč, saj vedno dobi tisto kar mu paše. Pa tudi pes se ne pritožuje preveč, saj je fasciniran nad novostjo v hiši in je tako takoj prevzel starševsko držo ter se zadolžil za straženje okolice njene postelje. Najbrž mu je všeč tudi to, da je še vedno kralj kavča in to tudi takrat, ko O zavzeto sesa. Več kot tri četrtine kavča zasedajo dolge pasje tace, ostali košček pa mamica in O :)

Ali še vedno znamo začutiti pravi praznični utrip? Se veselimo praznovanja z otroki? So staršem otroci med prazniki res odveč?  Starši raje praznujejo brez otrok?

Dragi dnevnik. Imamo norice. Norice na kvadrat. Starši, ki imate samo enega otroka si morate misliti, da je skrajno naporno imeti dvojčka, ki hkrati zbolita za noricami. In res je. Čisto nič se ne motite. Je pa hkrati pravi blagoslov, da zbolita istočasno, ne pa eden za drugim.

Oktober je mesec, ki diši po kostanjih. Eno prvih oznanil prihajajočega mraza. Vsaj zame, ki me doma pečen kostanj spominja na umik v topel notranji prostor, kratek dan in večerno druženje.