julam
|
Pri nas se tudi na veliko pripravljamo za vsak dogodek. Če gremo npr na obisk, se že vnaprej dogovorimo: "Ko mami reče, gremo domov, gremo domov in nič ne jokamo ali kričimo". Odebeljeni del stavka navadno zaključita kar sama (3,9 leta in 2,4 leta). Stavek na poti večkrat ponovimo. Seveda navadno ne gre tako gladko, ampak če gre, jima po poti domov in doma večkrat povem, da sem zelo ponosna na oba, ker sta šla tako lepo domov.
Pred nekaj meseci sem uvedla uro. Povem, da bomo šli domov in da bom uro (na mobiju) naštimala, da bo zvonila npr čez 5 min. In ko zvoni, obema pokažem zvončke, ki plešejo na ekranu. Zdaj sta se že kar navadila, da je to res konec. Predno zvoni, jima večkrat povem, koliko minut še ostane, posebno za zadnjo, da izkoristita. Seveda tudi takrat ne gre povsem gladko, ampak se izboljšuje.
In seveda natančno povemo postopek ob prihodu domov, kaj se bo zgodilo.
Ipd...
Za spanje imamo utečen ritual in ni debate. Če se komu zazdi, da ni zaspan, rečem, naj leži, razmišlja o čem, šteje ovčke, čaka na palčka zaspančka, da pride. Seveda je pri popldanskem spanju več težav, saj se z leti potreba manjša.
Veliko veliko pogovora in še več pohvale. Včasih sem že zelo utrujena od vseh teh priprav, ampak se mi zdi, da se splača.
|
Natisni
). 
). Pa poskusi pri tem ohraniti mirne živce, nobenega odvečnega pogovarjanja. 4-letnica namreč točno ve, zakaj jo boš na hitro popokala, samo dela se, da ji ni jasno
