špelin@
|
IZVIRNO SPOROČILO: zajtam
Pozdravljeni!
Moram najprej napisati kakšna je situacija.
Oba s punco sva stara 24 let. Skupaj sva že slabih šest let, še ne živiva skupaj, ker še punca študira, počasi končuje študij v Lj, jaz sem pa zaposlen v uglednem podjetju na štajerskem koncu.
In glede na to da sva že kr dolgo par, sva tako potihem v kratkem planirala, da se bova odselila na svoje,ker doma si ne predstavljava ostat, zaenkrat v najmeniško stanovanje, pogovarjala sva se tudi o tem, da bi lahko počasi imela že kašnega otroka, seveda ko bo punca doštudirala..... pač počasi začela svoje skupno življenje.
In pred kakšnim mesecem dni, sva s punco ugotovila da je noseča . Veselje je bilo nepopisno iz najine strani, kar nisva mogla verjet svojim očem. In potem je bila dilema, kako zdaj to povedati mojim in njenim staršem. To nisva nameravala še takoj, vendar je situacija tako nanesla, da sva morala povedati. Moji straši so sprejeli pač tako, še kr z veseljem, vesela, njeni tako tako.....
No in ker je ta nosečnost prišla prej kot sva pričakovala, sva se odločila, da staršem poveva,
da se namravava preseliti na svoje (da bi živela skupaj s keterimi od staršev si namreč ne moreva predstavljati), v podnajmeniško stanovanje, bliže moji službi, da naj bi se to zgodilo v naslednjih treh mesecih itd. Sledilo je par modrih nasvetov, češ kako bom, da je to drago, zakaj si ne uredim stanovanja doma itd. Podoben odziv je bil pri njenih doma. Le da jih bolj skrbi, kako bo punca končala študij, čeprav dela le še diplomo,...
No in zdaj po mesecu dni, ko sva si začela stanovanje iskati in hoditi na oglede pa od najinih staršev poslušava kaj si midva predstavjava, če misliva da je nosečnost in študij in selitev ob enem tako enostavna.Če bova zmogla vse to, da so oni to čisto drugače delali ko so bili v taki situaciji....
Midva sva čist šokirana in ne razumeva v čem je problem. Osebne dohodke imava še kr solidne, nobenih nekih odvečnih obveznosti, punca končuje s študijem, jaz imam zagarantirano službo, punca jo bo še imela po končanem študiju. Selitev se nama tudi ne zdi ne vem kak stres, glede na to, da bova to uredila najkasneje do julija. Rada se imava zelo, veselima se otroka,...
Starši pa vsemu tem nasprotujejo, midva pa dobivava občutek manjvrednosti, kot da sva šele začela živeti in pojma nimava o tem in onem itd...
V glavnem s punco si želiva začet svoje življenje, si ustvarit dom, v katerem bova vzgajala najninega otroka, brez tega, da bi bila odvisna od koga drugega. Če ostaneva doma pri katerih od staršev nama ne prinese nič manj stroškov kot če greva na svoje, v glavnem ne vidiva nobenih prednosti če ostanev z najinim doma pri njih.
Ker ne veva več kaj je prav in kaj ne (ne bi parad tudi koga prizadela z najinim ravnanjem) bi bila vesela vsakega vašega menenja, ali naj starše ubogava, ali naredima po svoje, pač kaj si vi mislite o tem.
Ali ima kdo od vas mogoče podobno izkušnjo in kako je zadevo rešil...
Hvala že vnaprej!
Glede na vse, kar sem v tvojem postu označila modro, se nimata česa bat. Vso srečo in zdravo štručko vama želim. Imejta se tako rada še naprej 
Kar se pa rdečega tiče, vedi, da bosta v vsakem primeru koga prizadela - ampak to je njihov problem in gre bolj za to, da starši težko sprejmejo, da njihov otrok res odrasel in si ustvarja svojo družino, svoje življenje,... Bodo preživeli tudi to 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Veselje je bilo nepopisno iz najine strani, kar nisva mogla verjet svojim očem. In potem je bila dilema, kako zdaj to povedati mojim in njenim staršem. To nisva nameravala še takoj, vendar je situacija tako nanesla, da sva morala povedati. Moji straši so sprejeli pač tako, še kr z veseljem, vesela, njeni tako tako..... 
) in se ne sekirama, pač ni luksuza, je pa blažen mir in ni pametovanja. 
