Anonimen
|
Ah, saj se hecam, Urška... Že res, da nimam najmanj 250.000 SIT za koleke, ampak tako slabo mi pa tudi ne gre, da bi na RR prosila za prostovoljne prispevke... No, ja, iskreno povedano - se jih pa ne bi branila... Jaz sem očitno samo tisto "žrtveno jagnje", ki se je odločilo, da se bo borilo ne samo za svoj prav, ampak za prav vseh tistih otrok in mamic(pa tudi očetov, seveda), ki so v enaki ali podobni situaciji... Prisegla sem si, da bom dosegla, da bo ta zakon spremenjen, pa naj me stane, kolikor hoče. In tudi traja lahko do moje smrti, zaradi mene. Ampak zakon bo spremenjen in pika! Znesek odškodnine se mi ne zdi previsok. Moj znesek, namreč. A zakaj ne? Zato, ker si država tega ne bi smela dovoliti. V nobenem primeru. Država bi morala otroke zaščititi, ne pa, da jim vzame še tisto, kar jim avtomatsko pripada, torej starše. V kolikor so starši OK, seveda. Prisegla sem si, da bom to naredila, pa četudi na koncu nimam jaz od tega nobenega tolarja in četudi mene osebno to na koncu res ne vem koliko stane. Zaradi mojega otroka in zaradi vseh drugih otrok, ki si zaslužijo, da imajo očeta, kot se spodobi. In v kolikor odškodnino dobim (v kar sedaj ne dvomim, da jo bom), vam tukajle, javno, na RR, prisegam, da gre od nje iz mojih rok zajeten kupček za Pediatrično klikniko. Ne, pa ne v denarju, ampak v aparaturah. Nočem igrati neke dobrodelnice, ki to dela zato, da bi ji drugi ploskali, ampak zato, ker me res pogreje, da ima država denar za vse možne traparije, za otroke pa ne. In mislim resno - če je katera pripravljena finančno pomagati pri (sedaj temu že lahko tako rečem) "izvedbi tega projekta", je dobrodošla. V tem primeru je dejansko treba spremeniti zakon. Žal nobena od vas ne ve, kdaj bo v podobni situaciji...
|