Kdaj je sploh čas za to?

čeprav fant pravi, da se zaveda da dela vse narobe ampak, da ne ve kaj naj naredi, da ne more takih sprememb delat naenkrat, pa kako pa naj to narediš postopoma?

IZVIRNO SPOROČILO: bjost


Nekaj mesecev se dobivam s fantom, ki ima 9 letnega otroka iz prejšnje zveze. Resnično se imava zelo rada vendar pa je tu kar nekaj ovir, da ne poteka vse tako kot bi lahko. Med nama je kar nekaj km razlike, pa zopet ne toliko, da bi to bila velika ovira, večji problem je to, da on nima za otroka dogovorjenega urnika, kdaj je pri njem in kdaj pri mami, ker živijo zelo blizu, pride otrok k njemu kadarkoli je doma, živi pa sicer pri mami. Zaradi tega ne morem en dan vnaprej vedet ali ga bom lahko videla ali ne, nobenih planov ne moreva delat, dostrkrat je tako, da se dogovoriva da pride k  meni ob določeni uri, pa me potem pokliče, da ne more ali pa prestaviva uro, ker je prišel sin k njemu. Jaz k njemu ne morem oz. lahko zelo pozno zvečer, ko ni nevarnosti, da bi lahko še prišel na obisk. Vsekakor podpiram, da je otrok na prvem mestu, vendar pa bi tudi sama rada kaj splanirala. Tako daleč, da bi me predstavil otroku še nisva. Kdaj je sploh čas za to? Tudi za vikende ko sva oba prosta ne vem ali bova kaj skupaj vnaprej, ker nikoli ne ve ali bo prespal kaj pri njemu in bil še naslednji  dan tam ali ne. Zaenkrat se še uspešno prilagajam, ker ga imam res rada, ampak vnaprej bo pa določene stvari treba doreči. To sem mu omenila, pa pravi, da ne ve kako naj se zadeve loti in sploh ne vem, če bo kdaj otroku sposoben povedat zame, ker se mi zdi, da se zelo boji reakcije. Vprašala sem ga, če želi v otrokovih očeh zavedno ostat samski pa pravi da ne. Vem, da tudi njemu ni vseeno, mi je že omenil, da ga mori, ker nima to urejeno,ampak da ne more reči otroku, če pride k njemu, sedaj pa moram iti, ali pa,obisk pričakujem. Res več ne vem, kaj bi bilo prav, ne bi rada nekega pritiska zganjala na njega samo rada bi imela malo bolj urejeno vse skupaj.Otrok je pač navajen, da lahko pride k njemu kadarkoli si izmisli, ker je pač dolgo bil samski in je tako tudi navajen. Saj se pogovarjata, kdaj pride k njemu, potem pa se zgodi, da takrat, ko mu reče, da pride ne pride in ko nič ne reče pride s torbo za spanje in prespi pri njemu. Res ne vem, kako urediti to zadevo, da bi lahko vsaj malo planirala kako in kaj. Lepo prosim za nasvete, če je kdo bil v podobni situaciji. Kako dolgo sploh dopuščat, da je tako in ničesar ne naredi, da bi lahko kaj bilo drugače, čeprav fant pravi, da se zaveda da dela vse narobe ampak, da ne ve kaj naj naredi, da ne more takih sprememb delat naenkrat, pa kako pa naj to narediš postopoma? Sem razmišljala, da bi vse skupaj pustila ampak mi je škoda, ker ko sva skupaj se imava zelo lepo, pa vem da me ima zelo rad ampak te zadeve ne zna nekako združit. Vsi nasveti in izkušnje dobrodošle.

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

...  In določita skupaj nek "dead line", do katerega mora on ugotoviti, če si ti res tako pomembna in je prepričan, da bosta dovolj časa skupaj, da te bo predstavil sinu.

IZVIRNO SPOROČILO: bjost


Nekaj mesecev se dobivam s fantom, ki ima 9 letnega otroka iz prejšnje zveze. Resnično se imava zelo rada vendar pa je tu kar nekaj ovir, da ne poteka vse tako kot bi lahko. Med nama je kar nekaj km razlike, pa zopet ne toliko, da bi to bila velika ovira, večji problem je to, da on nima za otroka dogovorjenega urnika, kdaj je pri njem in kdaj pri mami, ker živijo zelo blizu, pride otrok k njemu kadarkoli je doma, živi pa sicer pri mami. Zaradi tega ne morem en dan vnaprej vedet ali ga bom lahko videla ali ne, nobenih planov ne moreva delat, dostrkrat je tako, da se dogovoriva da pride k  meni ob določeni uri, pa me potem pokliče, da ne more ali pa prestaviva uro, ker je prišel sin k njemu. Jaz k njemu ne morem oz. lahko zelo pozno zvečer, ko ni nevarnosti, da bi lahko še prišel na obisk. Vsekakor podpiram, da je otrok na prvem mestu, vendar pa bi tudi sama rada kaj splanirala. Tako daleč, da bi me predstavil otroku še nisva. Kdaj je sploh čas za to? Tudi za vikende ko sva oba prosta ne vem ali bova kaj skupaj vnaprej, ker nikoli ne ve ali bo prespal kaj pri njemu in bil še naslednji  dan tam ali ne. Zaenkrat se še uspešno prilagajam, ker ga imam res rada, ampak vnaprej bo pa določene stvari treba doreči. To sem mu omenila, pa pravi, da ne ve kako naj se zadeve loti in sploh ne vem, če bo kdaj otroku sposoben povedat zame, ker se mi zdi, da se zelo boji reakcije. Vprašala sem ga, če želi v otrokovih očeh zavedno ostat samski pa pravi da ne. Vem, da tudi njemu ni vseeno, mi je že omenil, da ga mori, ker nima to urejeno,ampak da ne more reči otroku, če pride k njemu, sedaj pa moram iti, ali pa,obisk pričakujem. Res več ne vem, kaj bi bilo prav, ne bi rada nekega pritiska zganjala na njega samo rada bi imela malo bolj urejeno vse skupaj.Otrok je pač navajen, da lahko pride k njemu kadarkoli si izmisli, ker je pač dolgo bil samski in je tako tudi navajen. Saj se pogovarjata, kdaj pride k njemu, potem pa se zgodi, da takrat, ko mu reče, da pride ne pride in ko nič ne reče pride s torbo za spanje in prespi pri njemu. Res ne vem, kako urediti to zadevo, da bi lahko vsaj malo planirala kako in kaj. Lepo prosim za nasvete, če je kdo bil v podobni situaciji. Kako dolgo sploh dopuščat, da je tako in ničesar ne naredi, da bi lahko kaj bilo drugače, čeprav fant pravi, da se zaveda da dela vse narobe ampak, da ne ve kaj naj naredi, da ne more takih sprememb delat naenkrat, pa kako pa naj to narediš postopoma? Sem razmišljala, da bi vse skupaj pustila ampak mi je škoda, ker ko sva skupaj se imava zelo lepo, pa vem da me ima zelo rad ampak te zadeve ne zna nekako združit. Vsi nasveti in izkušnje dobrodošle.

IZVIRNO SPOROČILO: ksenjak

Na kratko še moja izkušnja.

Spoznala moškega (10 let starejšega od mene), ki je imel takrat 8-letnega sina. Bila z njim leto in pol, ko sva se odločila za poroko. Žal se veza ni obnesla in po 6 letih sva se razšla (vsemu je botrovalo predvsem to, kar sem napisala v spodnjem odstavku in pa, da si mož ni več želel otrok).
V bistvu pa hočem povedati, da je bilo pri meni na začetku popolnoma isto kot pri tebi in da žal njegovega sina še do danes nisem spoznala, videla pa od daleč samo enkrat. Pa smo živeli zelo blizu, mož se je s sinom redno dobival, le domov ga ni nikoli pripeljal, saj bi sin "preveč" trpel (še vedno je upal, da bosta z mamico nekoč nazaj skupaj). Na koncu je bil sin star že 14 let a se njemu in mojemu možu vseeno ni zdelo vredno, da bi me spoznal.


lp

IZVIRNO SPOROČILO: mateyka

ja, 9 let je kar že velik, da marsikaj lepo razume. če bi bil star npr. 2 leti, bi mi bilo bolj razumljivo..

IZVIRNO SPOROČILO: ssevin
Mah če seštejemo vse pluse, vse minuse ostane na koncu, da vsak zaljubljen moški ipak, ne bi smel imeti problemov s tem "kako" se lotit faze spoznavanja.

IZVIRNO SPOROČILO: Splišni

IZVIRNO SPOROČILO: mateyka

ja, 9 let je kar že velik, da marsikaj lepo razume. če bi bil star npr. 2 leti, bi mi bilo bolj razumljivo..

Uf, kje pa. Pri 2 letih je prav fajn, ko še nič ne ve. Pri 9 pa res več ne veš, kaj se mu po glavi plete. Kakšna samoobtoževanja in ljubosumje so najhujša.

Še najbolje bi bilo po moje tako, kot je ena že predlagala, da se dobite nekje na navtralnem terenu, na kakšni pici ali tortici, pa potem greste kdaj na kakšen bazen skupaj ali kaj takega. Da si v začetku pač "prijateljica", ki pa je čedalje več prisotna tudi v njunem življenju. Tako da otroku postaneš neka "navada". Da te počasi sprejme k njima. ...

IZVIRNO SPOROČILO: bjost


Nekaj mesecev se dobivam s fantom, ki ima 9 letnega otroka iz prejšnje zveze. Resnično se imava zelo rada vendar pa je tu kar nekaj ovir, da ne poteka vse tako kot bi lahko. Med nama je kar nekaj km razlike, pa zopet ne toliko, da bi to bila velika ovira, večji problem je to, da on nima za otroka dogovorjenega urnika, kdaj je pri njem in kdaj pri mami, ker živijo zelo blizu, pride otrok k njemu kadarkoli je doma, živi pa sicer pri mami. Zaradi tega ne morem en dan vnaprej vedet ali ga bom lahko videla ali ne, nobenih planov ne moreva delat, dostrkrat je tako, da se dogovoriva da pride k  meni ob določeni uri, pa me potem pokliče, da ne more ali pa prestaviva uro, ker je prišel sin k njemu. Jaz k njemu ne morem oz. lahko zelo pozno zvečer, ko ni nevarnosti, da bi lahko še prišel na obisk. Vsekakor podpiram, da je otrok na prvem mestu, vendar pa bi tudi sama rada kaj splanirala. Tako daleč, da bi me predstavil otroku še nisva. Kdaj je sploh čas za to? Tudi za vikende ko sva oba prosta ne vem ali bova kaj skupaj vnaprej, ker nikoli ne ve ali bo prespal kaj pri njemu in bil še naslednji  dan tam ali ne. Zaenkrat se še uspešno prilagajam, ker ga imam res rada, ampak vnaprej bo pa določene stvari treba doreči. To sem mu omenila, pa pravi, da ne ve kako naj se zadeve loti in sploh ne vem, če bo kdaj otroku sposoben povedat zame, ker se mi zdi, da se zelo boji reakcije. Vprašala sem ga, če želi v otrokovih očeh zavedno ostat samski pa pravi da ne. Vem, da tudi njemu ni vseeno, mi je že omenil, da ga mori, ker nima to urejeno,ampak da ne more reči otroku, če pride k njemu, sedaj pa moram iti, ali pa,obisk pričakujem. Res več ne vem, kaj bi bilo prav, ne bi rada nekega pritiska zganjala na njega samo rada bi imela malo bolj urejeno vse skupaj.Otrok je pač navajen, da lahko pride k njemu kadarkoli si izmisli, ker je pač dolgo bil samski in je tako tudi navajen. Saj se pogovarjata, kdaj pride k njemu, potem pa se zgodi, da takrat, ko mu reče, da pride ne pride in ko nič ne reče pride s torbo za spanje in prespi pri njemu. Res ne vem, kako urediti to zadevo, da bi lahko vsaj malo planirala kako in kaj. Lepo prosim za nasvete, če je kdo bil v podobni situaciji. Kako dolgo sploh dopuščat, da je tako in ničesar ne naredi, da bi lahko kaj bilo drugače, čeprav fant pravi, da se zaveda da dela vse narobe ampak, da ne ve kaj naj naredi, da ne more takih sprememb delat naenkrat, pa kako pa naj to narediš postopoma? Sem razmišljala, da bi vse skupaj pustila ampak mi je škoda, ker ko sva skupaj se imava zelo lepo, pa vem da me ima zelo rad ampak te zadeve ne zna nekako združit. Vsi nasveti in izkušnje dobrodošle.

IZVIRNO SPOROČILO: mateyka

saj, kakor sem rekla, pri 9h letih marsikaj lepo razume. spoznaš ju in ne kompliciraš, se da vse razložit in poveda primerno starosti in dotičnemu otroku. pri 2h mu ne bi bilo jasno zakaj, samo sprejemanje "to je tako", nobene razlage (to sem mela v mislih). torej, marsikaj lahko lepo razume, če želi

Ponavadi otroci ravno v tem obdobju v šoli npr. skrivajo, da so se starši ločili. Nekateri sami sebe smatrajo kot krivca, da sta šla oči in mami narazen Nekateri si na vse načine prizadevajo, da bi jih nazaj skupaj spravili.

Res ne verjamem, da je vse tako enostavno, da 9-letnik lahko razume, če le hoče. Daleč od tega.