Marogica
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Ko sva sporočila novico staršem - ni bilo niti približno takega veselja kot prvič. Pa sem mislila, da bo kaj drugače, ko bom rodila. Tudi tokrat sem se zmotila. V središču pozornosti je še vedno le prvi  , drugi "ostane" večinoma le meni, možu, pa še ta se bolj ubada s prvim.
Močno, MOČNO sem razočarana nad svojimi starši, sorodniki, skratka - nad bližnjimi  . Ko se spomnim koliko so se ukvarjali s prvim otročkom, me le stisne pri srcu. Saj vem, da je dve leti star otrok, namazan z vsemi žavbami, bolj zanimiv za okolico, toda da se drugega otroka praktično sploh ne "porajta"
Kot, da bi jaz pisala, samo, da je pri nas razlike 3,5 let. In da te "razveselim", to še vedno traja, čeprav je ta mlajši star 3 leta. Je, pa res, da nisem več razočarana in to sprejemam kot dejstvo.
Sem pa se odločila in to tudi prakticirava, da samo ta starejšega k babi več ne dava. ALi oba ali pa nič. In ji to tudi na obziren način "namignila" o najini odločitvi. Kajti ta mlajši to že tudi ve in samo enkrat je jokal, ko je babi odpeljala ta starejšega in to tako, da mi je krvavelo srce. Zato najina odločitev-oba ali nič.
_____________________________
"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore
|
Natisni
. Marsikdo sicer dela to tudi zaradi tega, da drugi ne bi bil ljubosumen - ali pa je to le izgovor?? Skratka - morala bi biti polna veselja, pa sem večkrat kar nekako žalostna. 
.
? Upam, da si razumela poanto
!
.
