Gina
|
Sama precej iskreno povem, kar mislim. Vedno, vsakemu. Najprej na lep način. obvezno. Vendar pride tudi včasih trenutek, ko me malo vrže. In se mi ne zdi narobe. Če nekomu govoriš in govoriš in govoriš, on pa te ignorira in naredi čez trupla po svoje, no, to se mi zdi mnogo hujše nasilje, kot če malo pop....
Bolj pomembno kot to, ali malo bolj glasno poveš ali ne, se mi zdi to, da si pri tem vljuden, da nisi žaljiv in da ne uporabljaš nizkih udarcev - take lahko človek uporablja samo tam, kjer te nekdo na tak način sprejme, sicer pa nikoli.
Bi pa nekaj rekla, kar se tiče dajanja otrok iz vrtca. Pri nas v vrtcu sicer striktno podpišeš, komu otroka dajo (zato, da zavarujejo vzgojitelje pred starši), iz človeškega stališča pa se mi zdi, da smo postali popolne čustvene prestrašene razvaline, če moramo zahtevat ta seznam. kolikšna je realna nevarnost, da ti odpelje nekdo otroka? Relano mislim? Ajd, če pustimo pri miru starše, ki imajo sodno prepoved približevanja, pred katerimi so vzg. posebej obveščene. Koliko otrok so že odpeljali v sloveniji? koliko % možnosti pa imamo, da se ubijemo na cesti ?ali da nas strela udari? Celo teh je mnogo več, kot je možnosti za ugrabitev. Več kot bomo imeli ograj, več kot bomo zahtevali listkov takih in podobnih, s potrdili o tem in onem, več bomo imeli "ugrabitev", saj to kar kliče k nesproščenosti. To je isto, kot ogromna ograja z alarmi - vsak vlomilec gre tja najprej. Meni se zdi, da smo postali narod prestrašencev, saj se nam tako zelo običajna reč, kot je ta, da babici daš otroka brez listka, ko otrok v veselju steče k njej in tuli babi, babi, zdi tako velika katastrofa. lara, nikakor nisi edina, večina slovenije razmišlja podobno kot ti. V resnici vas je strah. To je tisto, česar mi je žal. Tega strahu, ki se je razvil. Enako je npr. z osebnimi podatki. Zakaj se ljudje bojijo dajati svoje podatke. ne vsi, ampk nekateri pa že. kaj hudiča imajo skrivati? Razumem na internetu, ampak v vsakdanjem življenju, ko gredo tožit drugega za kako nepomembno oslarijo v zvezi s tem, ali ko ne dovolijo otroka slikati s celim razredom za skupinsko fotko ob zaključku leta? ne, ne štekam te grozne prestrašenosti. kompleksi in strah. Škoda je naroda. Škoda ograj, škoda prezaščitenosti otrok. Sploh ne bodo znali biti samostojni, ne bodo znali uživati življenja v celoti, ker ga ne bodo smeli imeti. A si misliš, da zagledaš svojega otroka na šolskem igrišču na drevesu? Nihče več si ga ne upa spustiti gor, kaj če mama vidi, saj bo znorela ali šla tožit. No ja, jaz še vedno dovolim plezanje, ampak po moje sem edina. A ni škoda?
Mal sem zašla. Upam, da tega ne jemlješ za kakšno napiz.... , nisem želela da tako izpade, samo ugotavljam spremenjeno stanje, ki se mi zdi žalostno.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ker smo ljudje zelo prefursirani in se pol zjedamo nad vsemi kar nam pride na pot, ker nam nikol ni nič prav... in nažalost so te žrtve naši najbližnji....
). Ukrepam pa šele kasneje, ko sem umirjena.
Jaz pac raje ne kominiciram, ce mi kaj ni po godu, ker ce ne bi se itak ze zdaj skregala. Vsak ima svoja nacela in svoj pogled na life in se npr. moji pogledi ze itak razlikujejo od fantovih, fantovi od mojih, sploh pa se najini pogledi dalec razlikujejo od mojih tastarih in njegove mt. 
. Po včerajšnjem postu sodeč sem med zmagovalci v bizarnih scenah s taščami in tasti. Pa kaj. Njemu je bilo nerodno trikrat bolj kot meni, tako, da ni bilo potrebne nobene debate. Nikoli več mu ni in mu tudi ne bo padlo na pamet uletavati brez zvonenja. Tašči pa itak ne bi. Da bi se pa drla zaradi tega in delala scene? In zahtevala od moža prepoved približevanja mogoče? Eh! 
)... 
