Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: livia
Reče, da bi čitala knjigice, greva čitat knjigice, reče ne bom. Pravim pa nič, pa dejva kaj drugega, pa se začne dret, da bi čitala. Pa čist z mirnim tonom pravim, prav, p čitajva, pa je spet ne. Pa jo ignoriram, pa malo popusti, pa spet ji kaj drugega ni prav.
 , to pa je bilo pri nas čisto isto. To je ene vrste trma. Saj mine, je pa precej naporno, ja. Pri nas je bilo to ja-ne čisto za vse. Še v vrtcu jih je masiral. Saj prav vzgojiteljica mi je rekla, da je to ene vrste trma. Eni se mečejo po tleh, eni imajo pa tole.
In jaz sem bila tudi večinoma mirna. Se spomnim, da sem enkrat zanalašč šla kakšne 15-krat ali večkrat do njegovega stolčka za hranje in nazaj v kuhinjo s skodelico hrane v roki, ker me je ja-nejal. Sem prav poizkušala, kdaj bo nehal. Ampak ni. Je zmagal. Sem pa imela občutek, da se počuti, kot bi me vlekel za vrvice in pri tem seveda ful užival.
Tudi jezna sem bila parkrat, itak. Saj človek ni stroj. In to otroci kar spoštujejo po moje, če se jim pokaže čustva. Tako da prav čisto ves čas se ni treba "nazaj držat". Saj ne, da bi jo pa zdaj kaj prevzgajala glede tega, ker ne bo delovalo, sigurno ne, ampak pač pokažeš, da si živčna, kadar ti pač poči. S tem ni nič narobe. Tako je po moje edino prav.
Želim vam, da tole čiprej mine. Moj otrok je zdaj star slabih 6 let, pri dveh je bil groooozen, res, prav težek, vse je hotel po svoje, pa tudi če ni vedel, kaj. Zdaj pa je prav fleten fant. Izredno fleten, tudi v vrtcu pravijo tako. Tako da je še upanje tudi zate.
Če pa pomislim, da bi takrat imela še dojenčka zraven, pa ne vem, kakko bi. Saj najbrž potem pač gre, ker itak more, ampak če zdaj pomislim, da bi bilo tako, mislim, da bi se mi zmešalo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Jaz skušam, preusmeriti pozornost (da ji nekaj zanimivega pokažem, rečem če greva brat knjigico...), včasih jo ignoriram pa jo mine, spet drugič pa ne pomaga nič. Meni se zdi pomembno, da ne popustim (če npr. rečem, da česa ne pustim, vztrajam pri tem tudi, če se joka..... ). 
S to razliko, da so meni pri tem cmerenju popuščali, jaz pa pač naši ne..Ko se bo nehala cmerit se bova lepo dogovorili, prej pa se nimava kaj pogovarjat. Se niti ne moreva, ker ona sploh ne posluša..Včasih traja to cmerenje po eno uro in je zelo naporno za ušesa, mapak potem ko se umiri in neha cmerit se pa lahko dogovoriva... 
