Vijoličarka
|
Moje predhodnice so ti napisale nekaj zelo razumnih napotkov.
Tvoj bistveni problem je, da si take vrste karakter, ki ga je mogoče sijajno vzgojiti v družinskega terapevta. Sestra se je od vseh problemov tvojih staršev enostavno odtujila, mogoče je tudi bolj mamine sorte karakter in te zna tudi ona obremeniti.
Naloga staršev je, da pripravijo otroka na življenje in mu pustijo, da razpre krila, ko je čas za to. Ni naloga otrok, da svoja krila zadržujejo, ker imajo starši probleme sami s sabo. V tebi je mala punčka, ki si želi tako mamico, ki se ji bo lahko zaupala, ki ji bo blizu, ki jo bo imela rada, ki ji bo želela srečno življenje.
Ta mala punčka lačno plane po zaupnih trenutkih, ko izlije mami svoje srce, svoje strahove, svoje želje, svoje načrte. Vendar žal, tvoja mati te trenutke uporabi samo za zbiranje informacij, s katerimi te potem ošvkrne takrat, kadar najbolj boli. In s tem te drži. Ti v sebi, proti razumu, še vedno upaš in hrepeniš po nemogočem. In kot je videti, tako ti, kot tvoj fant, menita, da če se bosta z mamo čuteče in konstruktivno pogovorila, potem se bo vse uredilo. Pa ni pravega trenutka, ni pravih besed. Nikoli jih ne bosta našla. Ves vajin trud bo obrnila sebi v prid in proti vama.
Mati ni tvoj otrok, ti nisi odgovorna za njeno stanje. Rešuj sebe.
Pa poglejva s pozitivne strani: imaš fanta, s katerim si lahko obetaš zgraditi kvalitetno življenje, imaš neko materialno osnovo, imaš službo, imaš tudi poklicne ambicije. Imaš torej vse to, kar si neka normalna mama želi za svojo hčer. Pa četudi se kdaj v prihodnosti kaj od tega podre, nič za to. Vse to so samo življenjske izkušnje. Jasno, da njej ni všeč, ji hoče njena 'bergla' pobegniti, ampak to ni tvoj problem. Še več, izredno grdo je, da si izmišljuje vse mogoče, da izkrošča tebe, tvojega fanta, da vama želi nesrečo, samo da bi ti ostala pri njej, samo njej na voljo, ona pa bi ti pila kri, dokler se ti nekoč ne bi znašla že v letih, z razvranimi živci, sama.
Rešuj torej sebe. Ona naj se rešuje sama, vendar ne na tvoj račun. Ne ženi si k srcu izsiljevanja in četudi si morda kaj naredi, vedi da to ni in ne more biti tvoja krivda. Danes je zdravljenje dostopno vsakemu, če si želi in če se za to odloči. V primeru, da bo mati priznala, da je alkoholik in šla na zdravljenje, potem je prav, da ji takrat pomagaš, ampak če misli vztrajati v tem samouničevalnem krogu, v katerem stiska tudi tebe, potem kot sem že rekla: rešuj sebe!
Obstaja tudi društvo za svojce alkoholikov Al-anon , preko katerega utegneš spoznati ljudi z istimi problemi in morda tudi strokovnjake, ki bi ti znali pomagati.
Skratka, pojdi in zaživi svoje življenje. Mati, če sama finančno ne bo zmogla, naj išče svoje alternative. Ali naj proda stanovanje in si kupi manjšega ali kaj podobnega. Vedno se da nekaj storiti. Ampak to ni tvoj problem.
Življenjska ironija se mi zdi, kako otroci staršev, ki niso bili dobri starši, kar naprej doživljajo občutke krivde in se trudijo in mislijo, da je njihova dolžnost prenašati vse krivice in vse mogoče bedarije s strani s staršev ter celo žrtvovati svoje lastno dobro. In to je vedno boj z mlini na veter. Ne moreš zmagati, kljub hrepenenju, kljub tisti ranjeni upajoči duši, ki jo ti otroci vse življenje nosijo s seboj. To hrepenenje, ta iskrica, vse to bo najbrž živelo, dokler bo živela tvoja mati. Ampak v tebi je dovolj razuma, da se ti ni treba prepustiti temu, ker se ne bo dobro končalo.
Za ta forum je naslednja trditev najbrž skoraj bogokletna, ampak dejstvo je, da obstajajo starši, ki nimajo radi svojih otrok in ki v njih vidijo celo vzrok za svoje težave ali sužnje, ki so jim zaradi dejstva, da so jih spravili na svet, dolžni to svoje življenje, svoj razum in svoja čustva ter svojo lastno srečo.
Karkoli se je že zgodilo v življenju tvoje matere, da je postala taka, kot je, ni tvoja krivda. Četudi je bila nesrečna, ker je 'morala' imeti družino in torej tebe, to ni tvoja odgovornost, ker nisi prosila, da bi se rodla. Kot dobra hči in dober človek, ji lahko ponudiš nasvet in v razumnih mejah tudi pomoč pri organizaciji njenega samostojenega življenja ter pomoč pri zdravljenju alkoholizma. Nikakor pa ne svoje prihodnosti in svoje sreče.
Seveda bo napadla z vsemi kanoni. Vendar se ne daj. Nima pravice. Niti najmanjše. Ali se ti zdi lepo, prav in normalno, da je izkoristila trenutek dobrote in slabosti tvojega fanta in izdala njegovo zaupanje? Da seje razdor med vama iz čisto sebičnih razlogov?
V resnici ne izbiraš med mamo in fantom. Izbiraš med prepadom in med življenjem.
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|
Natisni
Eden je prav v redu, ona ga pa ne mara, še celo malo nesramna je bila do njega... Men se je kar smilil. Navajena je živet sama in ne sprejma nikogar, ampak vseeno se pa zato ful obeša (z vsemi problemi) na otroke. 
