Anonimen1
|
Takole. Razglašam, da se mi je zmešalo.  Ne vem več kako naj še obvladam 2, letnika! To ni več res. Nič ne pomaga, zlepa ni šlo ne s pogovori prošnjami, obljubami, ohlajanjem, kaznovanjem, splho z kaznijo in ohlajanjem je prizadet tudi starejši otrok, je recimo prikrajšan za sprehod in igro sp prijatelji ker mlajši brat ne popusti tudi po par ur.
že od septembra imamo skozi ves dan tkao noršinico. Že ko se gospod 2-letnik vstane, najde kaj, da ali razbije ali razmeče ali strga, če ne pa je vsaj treba natepsti ali ugrizniti starejšega. Jaz pa ko sebe urejam res ne morem še čakati, kdaj se bo grof vstal. 100 x sva že šla skozi se pogovorila, sem mu dala možnost izbire, pomoči, da naredi sam: NE, NE, vrže se na tla pri vhodnih vratih tuli, tolče z glavo po njih, mene brca. Ker moram še večjega urediti, priznam, da bi malge najraje z enometsko kuhalnico tako po ta zadnji, da bi jo magar zlomila pa se uspem krotiti. Pa NE oblečt, pa NE te trenerke, NE teh nogavičk, ga bo ati oblekel (ker ve, da ga ni doma zjutraj) NE bundice, NE čevljev, NE grem od doma, NE grem v avto, NE, NE, NE. V avtu pa cca 15 minut brcanja, otepanja, nagajanja starejšemu - grizenja, praskanja...
V vrtcu je kot miška, gre pa rad, ampak ko pridem ponj, najprej me je vesel, se pocartava, pa ga spet piči - res ne vem kaj naredim narobe - NE bom se oblekel, NE grem domov, TU bom ostal, NE v avto, NE to, NE tja. Ponavadi imamo potem še popoldne tak, v 'veselem' razpoloženju. Pa se mi smili večji otrok ker potem niti ne upam vem, ker to je tako v knjižnici trgovini, na sprehajalni potki, da ni za zdržat.
Prosila bi vas za pomoč saj so mi danes popustili živci in sem prijela malo manjšo kuhlo da se je malo ohladil, potem pa je bil kot v jaslicah priden tiho in pobožen.
Zelo vzgojno, ne? Vem da je bilo to narobe mali ni kriv, kriva je moja reakcija, ampak po mekaj mesecih se nisem mogla zadržati.
Zdaj se jočem, hudo mi je, obup od mamice kaj?
Kakšen nasvet? Ima katera tak karakter - nepremakljiv, neizprosen? Ne morem več tako, ko gledam druge otroke kako mirno recimo gredo s starši v knjižnico ali v trgovino pri nas je to eno samo prepovedovanje, dovovedovanje, na koncu že otak dretje, kaj naj s takim karakterjem, ki mi dan zagreni že navsezgodaj?
|
Natisni
. Ne razlaga, ne dve varianti, ne prigovarjanje, obljube, podkupovanje ni pomagalo. Osamitev v sobo - pokvaril vrata, učinka nič. Potem sem mu enkrat rekla, da ga bom s kuhalnico po riti. In sem ga, samo enkrat sem udarila. Od tistega časa, če je kaj res trmaril (to je bila zadnja faza, uporabljena cca 1x na tri tedne), sem rekla, štejem do pet, če ne prideš sem oz. kar koli že, grem po kuhalnico. In začela šteti. In je delovalo. Čudežno in vedno. Če me je kdaj mal čudno gledal, če resno mislim, sem šla samo proti kuhunji, mu je bilo takoj jasno. 
