mamamajča
|
Brala si me, ko sem pisala o podobnih težavah, ne?
Ne vem, kaj naj ti rečem, razen tega, da te popolnoma razumem, ker je pri naju enako.
Spremenil se je 100 na uro, iskala sem možne vzroke, kregala sva se, depresiven je postal, 24/7 na računalniku, brez volje do vsega. Niti ni mel volje it z mano kam, niti ne na pijačo s prijatli...
Včasih aktiven športnik, zdaj ves čas doma.
In ja, prišla sva do zaključka. Služba.
Počuti se popolnoma nekoristnega, sram ga je pred mano, pred znanci, prijatelji, ker ima družino in otroka na poti, za katere pa ne more več prispevati toliko, kot je prej.
Zato, ker smo si včasih lahko privoščili marsikaj, zdaj moramo pač biti malo bolj previdni.
Toliko dejavnikov, ki so ga popolnoma iztirili.
Nisem vedela, če naj ga pustim, da sam spregovori, ali naj pritiskam nanj, da pove, kaj ga muči.
Je pa tip človeka, ki vztrajno govori, da ni nič, da je v redu, globoko v sebi pa izredno trpi.
Zato sem se po dneh zatišja, ko nisva sploh komunicirala, odločila, da otroka odpeljeva in si vzameva čas zase in se temeljito pogovoriva.
Predvsem sem mu dala vedet, da ga imam rada zaradi tega, kakšen je, ne pa zaradi tistega denarja, ki ga je včasih nosil domov in ki ga najbrž ne bo več, ker take službe ne bo več dobil.
Sama svojega moža najbolje poznaš in veš, na kak način mu pristopit.
Želim vama vse najboljše, naj se vama porihta tako kot mora. Upam, da se zaveda, da je le eden izmed mnogih, ki jih je to doletelo in nikakor si ne sme očitat nekaj, kar ni bila njegova krivda. še najboljše bo, če si najde kak hobi, da bo malo aktiven, ne pa da ves zamorjen nekje sedi in ima v glavi samo to težavo.
Srečno!
|
Natisni
. Brez njih ga pa gotovo ne bi vzeli. In danes mu je tudi v tej službi lažje prav zaradi prejšnje, ker mu tisto znanje hudičevo prav pride. 
