Anonimen
|
Saj ne vem kje začeti.
Dva dni preden se je zares začelo, se mi je odčepil čep. Sledi napeto čakanje...
Potem pa so se zvečer začeli popadki, katere sem pridno beležila. Niso bili boleči - občutek pritiska, otrdevanje trebuha. Nekje ob 13 sem zbudila  , da sva se zadnjič sama pomuckala, nato sva se pa odpravila.
Na poti v porodnišnico pa se je pojavil strah in to tak, da ko so me tam vprašali koliko sem stara, in otove podatke se nisem spomnila ničesar. Temu posledično so prenehali tudi popadki. Ko mi je babica rekla, naj se preoblečem, sem ji rekla, da bom šla domov.  Moj dragi in babica sta se samo pogledala, babica je pa rekla: ne gospa vi boste pa rodili.
Ob 6-tih zjutraj so se popadki spet začeli, ki sem jih veselo predihavala in bilasrečna , da pa res nekaj bo. Ob 7.30 mi je babica predrla mehur, potem pa se je začel  . . Ker sem alergična na vse možne analgetike in spazmolitike, se je dr. odločil, da bom rodila brez vseh analgetikov.
Popadke sem imela redke, vendar izredno močne in dolge, tako, da sem med posameznimi popadki izgubljala zavest. Seveda v času popadkov pa sem tulila, kot idiot. Mater je bolelo. Če ne bi bilo zraven, ne vem kaj bi počela. Dr. sem s prekrižanimi rokami prosila, naj mi nekaj da, ker ne zdržim več, dragimi je včasih moral, kar usta dol držat. Dihanje ni nič pomagalo.
Potem pa je še plodovnica postala zelena in se je dr. hitro odločil, da mora otrok ven. Tako sem pri 7 cm odprtosti morala roditi vakumsko. Noge so mi zvezali, za roke me je pa zadaj držal in se jokal zraven, ko je videl kaj mi počnejo in da mi ne more pomagati. Ker zaradi pnevmothoraxa nisem smela pritiskati, sta se mi babici vlegli na trebuh in iztiskali otroka, G. je pomagal vakumsko, ena babica pa mi je na živo delala epiziotomijo. Brez vseh protibolečinskih so me tudi sešili.
Ko je bila glavica zunaj sem si oddahnila in takrat je bil moj Max Luka že na mojem trebuhu. Res je, naj boli še kako, ko ti dajo otroka na trebuh je vse pozabljeno, čeprav sem med popadki kričala, da je to 1. in zadnjič.
In potem, ko je očka prerezal popkovnico in ko so mu položili otroka v roke se je še enkrat zjokal tokrat od sreče. Je rekel, da ko ga babica vprašala za ime otroka sploh ni mogel spraviti od ganjenosti besed iz sebe.
Nato smo se slikali na tisoč in en način.
Ko pa je ati prišel popoldne nazaj k nama, pa se je zgodil še en srečen trenutek. Moj ME JE ZAPROSIL.  Prinesel nama je ogromen šopek. Rdeče vrtnice zame in modre marjetice za Maxa.
Takrat sem videla, da se je v mojem nekaj premaknilo. Mi je pa prijateljica povedala, kako je na žurki med govorom povedal, da bi moral vsak bodoči očka biti pri porodu zraven, da bi videl, kaj morajo prestati mame. Naš ati se je začel zanimati tudi za gospodinjska dela in v vsem mi hoče nagoditi. Ja porod mu je res odprl oči in ga zresnil.
In zdaj smo srečna družinica. Ati že načrtuje hčerkico, mami se ob tem samo smehlja, Max Luka pa pridno spi in je in ne zna jokati.
Hvala vsem za čestitke.
|
Natisni
.
pritekle....čestitke, čestitke
so to.. 
ampak ste res vsi skupaj tapravi borci...sem pa ob branju se jest jokala kot dez 
