Naja31
|
Ojla, naj najprej napišem, da se nikoli ne vtikam v vzgojo drugih in da me to kako drugi vzgajajo lastne otroke sploh ne gane, dokler se to neposredno ne "dotakne" mojega otroka. Zdaj pa da vam opišem kaj me mori: Zadnjič sva bila s sinom na obisku pri moji prijateljici, ki ima isto starega sina (oba sta stara 2 leti in 8 mesecev.). Moj sin ni agresiven, je bolj miren fantek v smislu, da se ne prereiva,ne odriva drugih, ne tepe, ipd. Tudi v vrtcu je cela skupina takih otrok, pa še vzgojiteljico imajo precej strogo, ki kaj takega ne tolerira. Ko ga kdo odrine ali udari je bolj šokiran, kot da bi on sam udaril nazaj. Ne rečem, da se tega ne bo naučil, ampak do zdaj je bil tak. Sin moje prijateljice pa je malo bolj agresiven. Vsakič ko je moj sin vzel eno izmed njegovih igrač, mu jo je takoj hotel izpuliti iz rok. Pri tem ga je odrival, se nanj vlegel, pritisnil ob tla. Mojemu sinu je bilo nekaj časa smešno, dokler se ni prestrašil in začel jokati. In to kar nekajkrat v tisti uri in pol ko sva bila tam. Moja prijateljica pa ni niti enkrat reagirala, kot sem jaz pričakovala, ampak je vse to samo opazovala s kavča, nekajkrat rekla sinu naj neha, in to je bilo to. Pa sem ji nekako namignila, da moj sin tega ni navajen, pa je rekla, da bi jaz morala videti kaj njen šele sin počne z njegovim bratrancem in to ni nič. Mene je to full zmotilo, saj neka meja mora biti, do katere lahko rečemo, da je igra, potem pa to ni več igra, ampak je pretep. In jaz pretepanja, ali ravsanja ne dovolim. Zavedam se da nimam pravice, da bi jaz njenemu sinu rekla naj neha, ker mislim, da mora njegova mama za to poskrbeti, poleg tega pa bi jaz, če bi to bil moj sin, sigurno bolj strogo odreairala, še posebej če bi videla, da drugi otrok joka, zaradi obnašanja mojega otroka. Uf, sem se razpisala. Saj sploh ne vem če se bila dovolj razumljiva. Zanima me ali je moje razmišljanje napačno. Kaj mislite? Bi morala kaj več reči tej prijateljici, ali v miru opazovati, kako njen otrok "jaha" mojega, ker ona pač tako obnašanje tolerira?
|