MoonEve
|
IZVIRNO SPOROČILO: Otika Midva imava otroško sobo zraven spalnice in jaz ful razmišlja, da bi dala bebiko že od začetka v svojo sobo ... sam mi vsi govorijo, da naj bo saj prve tri mesece pri nama ... pa zdaj ne vem kako bo ... ker ne bi pa rada ga/jo razvadila, da bi hotel pi nama spat in to ... ni šans ... Ufff,... bebice so 9 mesecev v naših trebuščkih, bližje ne bi mogle biti. Potem se pa rodijo in ljudje mislijo, da jih bodo "razvadili", če jim bodo nudili bližino. Vsak strah je odveč. Jaz si en predstavljam, da bi jo imela v posteljici zraven sebe, kaj šele v drugi sobi. Od rojstva pa do nedelje (pra ve, 3 dni nazaj), je spala v veliki postelji pri nama. Za to sva se zavestno odločila. Najlažje je glede nočnega dojenje + tisočletja so ljudje imeli svoje mladičke pri sebi, dokler niso malo zrastli. Samo sodobni ljudje smo si izmislili, da se pa morajo takoj osamosvojiti in se naučiti biti sami. Meni je tako razmišljanje povsem tuje. Torej, da povzamem. Spala je v veliki postelji, podnevi v svoji sobi (imamo ikeino posteljico mammut + polovično ograjico, da lahko sama ven zleze), v nedeljo sva jo pa tudi ponoči pustila tam. Je bilo, kot da ne bi opazila razlike. Zjutraj lepo pride ob 6h k nama in naju zbudi. Pa samo vsi zadovoljni Če katero kaj več zanima na to temo, priporočam stran dr. Searsa + njegovo knjigo Attachment Parenting. Me pa lahko še kaj vprašate, če želite. KLIK Co-sleeping NLP
_____________________________
Otrok vesolja si, nič manj, kot so to drevesa in zvezde. _____________________________
|