polma
|
HVALA VSEM ZA DOBRE ŽELJE IN MISLI  !!!
Vem, da pomaga, če še komu poveš svpje težave-več glav več ve! Ko pa je v bistvu stvar taka, da imam le jaz hude težave s spremembami v družini  .
Pred  sem se super razumela z njimi, parkrat semo se vidli, nobenih obveznosti. Otrok je vse spremenil in mene to ubija-kdaj pridete domov? (tam ni naš dom, halo!), urajanje skupnih počitnic ( a imamo lahko malo zasebnosti), zakaj mora tako majhen v vrtec?, soseda je pa nehala dojit, kdaj bomo pa pazli na malega, blablabla... Vidite, da nič posebnega-v bistvu sem krivična, ker se mi ne da še enkrat skoz ta pritisk (moj drugi otrok, in njegovim pa prvi), sploh pa pred otrokom niso bili taka družina-mama in oče tik pred ločitvijo, potem so pa kar skup stopli. mene pa je pomirjalo prav dejstvo, da so tako ignorantski en do drugega, ker sem enkrat že preživela ta pritisk , vtikanje dedkov in babic.
Za nameček se jim pa še vse podira-nesreče in bolezni se vrstijo ena za drugo.
Moj se je spremenil-kaj se ne bi, ko pa je vse tako žalostno-pogrebi, žalost, strah... ampak jaz sem ga tudi potrebovala, ker je bil naš tamali zelo zahteven, naporen. Ni mi mogel stati ob strani, ker je bil totalno sesut zaradi smrti. Tekmovat z mrtvimi se pa ne da. In takrat sem se začela zapirat vase. Nisem mogla več komunicirat z njim o čisto vsakdanjih stvareh. Poleg tega sem mislila, da so bile stvari med nama jasne-pa očitno nisva dorekla bisvenih zadev. Jaz sem komaj čakala, da pride domov in me malo razbremeni (da za 15minut, pol urce vzame malega v roke, jaz pa medtem v miru skuham-v bistvu dam možgane malo na off), pa je teral svojein na veliko kuhal in skrbel zame, da bom lahko skrbela za melega. Preden sem zanosila sva se veliko menla o tem, kako bo organizirana naša družina po prihodu , pa sem mu vedno rekla le:poslušaj mene, kaj ti bom rekle, te prosila. Jaz bom z njim 24h na dan, zato ga bom prej spoznala kot ti. ni panike, samo sledi mi. Potem, ko sem mu pa kaj rekla, pa je reagiral kot da mu ukazujem. Vse to naju je oddaljilo, saj si približno predstavljate, ne bi vam zdaj na dolgo in široko nakladala.
Rezultat je tak, da sem jaz popenila za vsako stvar...dokler nisem utihnila.
on pa postaja vedno bolj podoben svojemu očetu, ki pa ga jaz ne prenesem. videt ga ne morem. (pred sta imela tako faking formalne odnose, zdaj sta pa dnevno na gsm-jih)
in me je strah, kam pelje vse skupaj. Moj se preveč spremija- spreminja se v nekaj, česar jaz ne prenesem. In HB, da se znam zadržat, če ne bi mu rekla: a boš ti tudi tako kot tvoj oče šele ob vnukuh spoznal resnično radost očetovstva? Boš ti tudi skrbel zame tako kot se tebi zdi da je prav, ali boš prisluhnil mojim željam?
In za nameček so začela padat vprašanja o drugem otroku (če bi bilo po moje, bi tali bil drugi-no, zdaj pa sploh ne vem če bi mela z njim še kakega otroka), in o poroki ( kako naj mu povem, da je zamudil svoj vlak, ker je imel kup izgovorov in kako naj mu povem-da se sploh ne mislim več poročiti z njim?).
skratka...postala sem pasja, nesramna, tečna stara baba.
zdaj imamo pa spet novo bolezen, pa lih se je začelo malo boljšati, pa spet udarec. Nad njegovo družino visi nek hudo črni oblak. in-vidite, tukaj nastopi moja sebičnost, ko pravim "njegova družina". V bistvu je to družina mojega otroka,halo! enostavno-ene stvari sem jim zamerila in ne morem več stopit čez, kljub temu da bom za vse poskrbela, kar bo treba-tu ni debate. Ampak dojela sem jih kot neiskrene in to me je tako prizadelo, da tudi v njihovi nesreči mislim samo nase.
In zdaj sem podvomila tudi v iskrenost svojega . To je pa konec. Ne vem, kako se bova izvlekla iz tega.
tako nekako. več ne bom pisala. Kaka klobasa je ratala.
< Sporočilo je popravil polma -- 22.9.2009 12:29:21 >
_____________________________
Še never nisem bla tko bed k hojte!!!
|
Natisni
sosedo.In to v civilu.Je ni bilo doma.Me prav zanima kaj je narobe.Enkrat so prisli,ker popoldan ni prisla po fanta v vrtec,je zaspala
