bomboncek1
|
IZVIRNO SPOROČILO: pelin Oj, oj, oj, AnjaPH, le kje je vsa ta tvoja tako opevana in poudarjena potrpežljivost, tolerantnost, maksi sposobnost na vseh področjih.....Verjetno izgine takoj, ko ti kdo stopi na žulj, ali pove resnico. Če prav razumem, si tu gor pisala zato, ker si želela mnenja drugih...ali pa ne....mogoče si hotela , da te tolažimo, jokamo s tabo in pljuvamo po moških. To je seveda veliko lažje kot biti iskren, priznati tudi svoje napake in se malo zamisliti. Ne, poudarjam ( tudi za vse ostale, ki ste fenice od Murkota in podobnih) ne zagovarjam moških, ampak se mi resnično smili vajin otrok. Z zadnjim postom si samo potrdila moje mnenje o tvoji situaciji doma, ki sem si ga ustvarila že prej. Glede na tvoje "obvladovanje in hladnokrvnost", tvoj sinček gotovo kakšno krepko sliši tudi iz tvojih ust. Pa roko na srce. Če sem se zmotila pa se ti globoko opravičujem. Več kot očitno je, da imata največ problemov vidva z možem med seboj in ne mož in sin. Pa tudi ti sama s sabo. Tudi jaz vem, da so moški marsikdaj prave egoistične pokore, samo tu ni govora o tem. Povdarjaš svojo skrb do sina in žalost, ker se očka krega nanj. Jaz osebno, bi v prvi vrsti poskušala poskrbet, da otroku tega ne bi bilo potrebno poslušat. S tem mislim, da bi se najprej izognila takim situacijam (če že naprej veš, da se bo mož kregal nad njim, ko mu ne da miru pri previjanju, zakaj potem takoj ko pride domov, tiščiš vanj s tem?), ker bi imela v glavi kot prioriteto to, da otrok ne bi bil kregan in ne to, da bi s tem crkljala moža. Seveda ne mislim s tem reči, da bi morala odstranit in zgladit vse te konfliktne situacije, ampak v čim krajšem času o tem spregovorit z možem. Na samem seveda. Takrat se bi morala pokazati za odločno, potrpežljivo, vztrajno, dosledno in tako naprej. Pa še tisti, ki vsa ogorčena našteva, kaj vse mora storiti, ko pride iz službe (otroci iz vrtca, kosilo, pospravljanje...). Ja, ja, ja.....poznam vse to, pa še kakšno zadevo zraven (študij ob delu, oče na vozičku, finančna stiska zaradi gradnje hiše...)zato lahko verjamete, da se mi smilite. Toda s tem ko pluvate po možeh ne rešujete ničesar...samo škodujete sebi in svojim otrokom. Več kot očitno ste dokazale, da se znate postavit zase....torej se dajte...pa ne preko otrok. Ti imaš bogato domišljijo. Zelo zelo bogato. Nič ali zelo malo od tega, kar si ti napletla, ni Anja navedla v svojem postu, zato kar počneš ti je eno navadno špekuliranje in hipotetično odvijanje zgodbe, ki jo imaš ti v glavi in kot glavnega krivca Anjo. Zelo slab "psiholog" si, ker na podlagi enega vprašanja napletaš domišljijsko zgodbo o Anjinem odnosu do sina (ki ni nikjer omenjeno in ga zgolj teoretično ustvarjaš v svoji glavi), do tega, da ga ob prihodu uvali v previjanje (to nikjer ne piše) in še najmanj kar piše ali kar se iz te debate da izluščit je to, da se "dajemo" preko otrok. Prva in edina Anjina skrb je ravno ta, da se otrok v to situacijo ne vriva. Ne v moževo nestrpnost, utrujenost, živce ali morebitne slabe odnose med njima. Daj še enkrat preberi. Meni se pa ti ne smiliš, kot se me tebi. Če misliš, da si zveličavna zaradi tvoje podrejenosti, se motiš. Zame nisi. Žal mi je za tvojega moža, če je invalid, vendar zgoraj naštetih dejstev ne spremeni nič. Oče, karkšen koli že je, pa naj bo utrujen, naj bo invalid, naj bo Turk, naj bo pek, naj bo šofer, naj bo južnjak, slovenec, pevec, dirkač ali samo obični moški, nima kaj se dret na svojega otroka zaradi njegovega običajnega poteka odraščanja. Če nima potrpljenja, bog pomagaj, naj si ga naredi! A jaz si ga lahko, on pa ne more? In spet smo tam.
|