|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   težaven prvošolec
18.5.2011 15:46:16   
pikapolonice
Sem že čisto brez moči in energije in ne veva z možem kaj narediti in prosim za kakšen nasvet. Doma imamo prvošolčka, ki je zelo živahen in moti ostale pri pouku. Zadnje čase se vsi pritožujejo. Druži se v razredu še z dvema ali tremi, ki so tudi zelo problematični. Moram rečt, da smo se mi ukvarjali z njim in je dobil veliko stvari še preveč. Nenehno pa išče pozornost in se dela frajerja s tem, da moti in hodi okrog ter ne posluša.
Učiteljica na sestanku pravi, da mu mora vsako stvar reči parkrat in z višjim tonom, da zastopi. Tudi doma je tako. Stvari, ki se dogajajo v šoli mi jih ne pove. Če ga vprašam, če je bilo kaj narobe je tiho ali pa mi reče, da je bilo vse v redu. Z samo snovjo nima težav in je zelo brihten. Lahko pa bi bil še boljši, če bi bolj sodeloval.
Ne vem kje je vzrok. Naj povem, da je pred 10 meseci dobil sestrico. Vendar se je že v vrtcu podobno obnašal, ko je bil sam. Tudi doma išče pozornost in se skoraj ne zna igrati sam je nesamostojen skoz se mora nekdo igrati z njim.

Kakšen prijem naj uporabimo. Smo poizkušali se z njim pogovoriti že neštetokrat pa ne pomaga. Ne z lepo besedo ne z grožnjo. Če je imela katera podoben primer kako so se zadeve odvijale. Učiteljici mi pravita, da ponavadi mine tako obnašanje v drugem ali tretjem razredu.
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: težaven prvošolec
18.5.2011 20:53:06   
sončnica14
Če je tako hudo, da je v šoli moteč ti toplo priporočam, da poiščeš neko strokovno pomoč (psihologa ali kaj podobnega, kaj pa vem). Vprašaj svojo zdravnico ali pa v šoli.
Zdaj je še zgodaj in lažje boste odpravili težave. Če boš preveč odlašala bo vedno huje in vedno težje bo odpraviti težave in vedno večje bodo (vsaj tako se mi zdi). Zadnjič je bil mož v šoli na enem dobrem predavanju o vzgoji. Predavatelj je zelo povdarjal, da so ta prva leta (že pred šolo in na začetku šole)  zelo pomembna tudi za kasnejši razvoj.
Upam, da boš kaj rešila in da bo bolje. Veliko sreče in potrpljenja ti želim.   

(odgovor članu pikapolonice)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: težaven prvošolec
18.5.2011 21:01:57   
krtek 1
Nimam podobne izkušnje,ampak je pri nas ravno obratno.Je boječ,sramežljiv,zasanjan...in to poslušam na govorilnih urah.Tako da, kakor koli je, ko učiteljem ne paše.Te pa popolnoma zastopim,da zna biti zelo težavno.

(odgovor članu sončnica14)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: težaven prvošolec
18.5.2011 21:40:18   
urška
sicer nisi prav veliko napisala o otrokovome obnašanju, ampak iz napisanega sodeč, bi sklepala, da ima otrok mogoče adhd - to je motnja pozornosti s hiperaktvinostjo. malo si na netu o tem preberi, in če si bo zdelo, da ima simptome, potem pojdita k otroškemu psihologu. 

(odgovor članu krtek 1)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: težaven prvošolec
19.5.2011 8:21:04   
roberta

IZVIRNO SPOROČILO: pikapolonice

Sem že čisto brez moči in energije in ne veva z možem kaj narediti in prosim za kakšen nasvet. Doma imamo prvošolčka, ki je zelo živahen in moti ostale pri pouku. Zadnje čase se vsi pritožujejo. Druži se v razredu še z dvema ali tremi, ki so tudi zelo problematični. Moram rečt, da smo se mi ukvarjali z njim in je dobil veliko stvari še preveč. Nenehno pa išče pozornost in se dela frajerja s tem, da moti in hodi okrog ter ne posluša.
Učiteljica na sestanku pravi, da mu mora vsako stvar reči parkrat in z višjim tonom, da zastopi. Tudi doma je tako. /.../ Naj povem, da je pred 10 meseci dobil sestrico. Vendar se je že v vrtcu podobno obnašal, ko je bil sam. Tudi doma išče pozornost in se skoraj ne zna igrati sam je nesamostojen skoz se mora nekdo igrati z njim.
/.../ Učiteljici mi pravita, da ponavadi mine tako obnašanje v drugem ali tretjem razredu.


glede na to, kar si napisala, bi najprej rekla to, da kolikor jaz vem, tovrstne težave ne izginejo v višjih razredih same od sebe, ampak se le še stopnjujejo. če otroci za določeno vedenje ne dobijo jasnega sporočila, da ni zaželjeno, da je neprijazno in nedopustno, ga bodo le še stopnjevali, ker je pač to edini način izražanja, ki ga "obvladajo" in s katerim se dokazujejo.

tudi ne bi rekla, da ima sestrica kak izdaten vpliv, saj si sama rekla, da je tako vedenje izkazoval že prej, pa tudi otrok je star že 6 let, kar pomeni, da je svoje vedenje imel čas oblikovati celih 5 let pred prihodom sestrice.

ker pa ne navajaš kakih hujših vedenjeskih, čustvenih, osebnih, socialnih ali drugih problemov, lahko verjetno izključimo tudi razne druge zdravstvene težave, ki bi zahtevale zdravniško obravnavo.

ekola, če zaključim, menim, da je fant malce razvajen. da ste v dobri volji, da bi otroku omogočili kar najboljši začetek zašli v permisivnost. preveč ste mu dopuščali, se pretiroma odzivali na njegova hotenja in želje, ga niste omejevali, bili nedosledni v vzgoji, mu dajali vse kar si je zaželel, skratka on je bil "princ v svoji palači". kar je bilo zanj zelo fino prvih nekaj let, potem pa so nastopile težave, ker je stopil izven svojega kraljestva in v interakcijo z drugimi ljudmi. on misli, da je še naprej "princ v svojem svetu", le da to ni več le njegov svet, ampak je svet tudi drugih otrok in odraslih ljudi (vrtec, šola). in ker ni več središče vsega, se čuti ogroženega v svojem smislu in zato je okrepil edino kar zna - biti muhav otrok, ki pričakuje, da se bo vse vrtelo okoli njega, ki ne upošteva drugih, misli samo na to, kaj njemu ustreza, je domišljav, brezobziren, kaže pretirano željo po tem, da dominira v prostoru, ne zna sodelovati, sklepati kompromisov, ne upošteva avtoritet, ne spoštuje meja. zato tudi hodi po razredu, moti druge, ne upošteva navodil, je nesramen in odgovarja vsemu, kar mu pride nasproti (no, če tega še ne dela tega, pa še bo).

kaj narest: naprej se usest dol z njim in povedat, da danes se začne novo obdobje. da vesta, da je tudi on zmeden, ker vidi, da ni uspešen v tem, kar dela in počne. da vesta, da si želi biti sprejet tako pri otrocih kot učiteljici, da si ne želi biti "poreden" in da vesta, da sam ne ve, kako in kaj naj postopa, da bo do tega prišel. in da mu bosta vidva pomagala pri tem. ker vidva to znata, da pa sta vidva naredila napako, ker ga že prej tega nista naučila. da se mu za to opravičujeta, ampak da bosta sedaj popravila napako. sledi pa naslednji korak: otroka resno prijet v roke: od danes naprej ni več samovolje in neposlušanja. ko se nekaj zmenite, to drži. ko se, če se odločiš za nekaj, se tega držite (ni spreminjanja, ni nedosednosti). otrok naj od zdaj naprej nujno pomaga pri vsem. od pospravljanja posode, posrpravljanja igrač itd. če se punta, takoj pogovor, zakaj je to potrebno in kaj sledi, če ne misli sodelovati. namreč kazen. kaznujte pa z odvzemom nečesa, kar ima zelo rad. gotovo bosta nekaj našla. morda pa bo že oster ton ali pa osrejša beseda dovolj. uvedita tudi strog dnevni ritem. oz. ritem ko ste doma: kdaj je kosilo, kdaj je malica, kdaj je večerja, kdaj in koliko časa je risanka (če je), kdaj je čas za spanje, kdaj je čas za vse kar se v njegovem življenju dogaja. skratka, nič samopašništva.

otroci potrebujejo okvirje v vseh stvareh, ki se jim dogajajo. le tako se počutijo varne (ker so vodene in pod okriljem staršev) in so pripravljeni za sodelovanje. ko boste spremenili družinski sistem, se bo čudežno spremenil tudi njegov način funkcioniranja v šoli.

no, vsaj jaz tako mislim in bi tudi sama tako postopala.
vse dobro!


(odgovor članu pikapolonice)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: težaven prvošolec
20.5.2011 13:39:09   
tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: pikapolonice
...Moram rečt, da smo se mi ukvarjali z njim in je dobil veliko stvari še preveč. Nenehno pa išče pozornost ......Smo poizkušali se z njim pogovoriti že neštetokrat pa ne pomaga. Ne z lepo besedo ne z grožnjo.....

Pravijo da obstaja hiperaktivnost kot bolezenska težava vendar mislim, da vse prevečkrat so vsi otroci "hiperaktivni". Sam mislim da je resnična hiperaktivnost redka.

"Dobil veliko stvari"
Kajpa, je dobil veliko čustvene bližine? Je dobil samo čas za igranje ali je dobil tudi čutenje? Fantu nekaj manjka (lahko da ima preveč igrač - a manjka mu nekaj pomembnejšega). Ne vem kaj. Vem (verjamem) pa da to kar mu manjka je tako pomembno, da tudi uresničitev groženj ne bo zalegla. Lahko bo samo potisnjeno za toliko časa, ko bo dovolj "močen" da bo prenesel tudi uresničitve. Ko kazen nima več moči, kaj boš takrat? To naredi danes.

Veliko se pogovarjate. O čem pa? Zakja je tak, zakaj nagaja, zakaj ne posluša - vse samo zakaj je on slab. Poskusi se z njim pogovarjati o tem, kaj on čuti. Kako se počuti ob tebi, ob očku, ob sestrici. Ne vse naenkrat, ker bogi revež na začetku ne bo znal niti začutiti kaj čuti kaj šele ubesediti. Počasi, enkrat se pogovarjajta o enem, drugič drugem, ne koje težava ampak ko je čas sproščenosti, umirjenosti. Ni treba se iti zasliševanje, da začuti pritisk, ampak tako, po malem, se potrudi da boš izvedel kako on čuti. Mi lahko to poveš sedaj?user posted image   Torej rešitve problema začni iskati šele ko boš ne samo vedela ampak tudi čutila, kar on čuti.

Nihče me ne more prepričati da je otroček star 6 let hudoben, poreden, zanalašč. To je lahko samo njegov normalen odziv na tisto kar on čuti kot "nenormalnost". To mora biti izhodišče vseh pristopov k problemu z otroci.



< Sporočilo je popravil tehnofil -- 20.5.2011 13:40:46 >

(odgovor članu pikapolonice)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: težaven prvošolec
20.5.2011 13:57:23   
tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: roberta
...tovrstne težave ne izginejo v višjih razredih same od sebe, ampak se le še stopnjujejo.

tudi ne bi rekla, da ima sestrica kak izdaten vpliv, ...lahko verjetno izključimo tudi razne druge zdravstvene težave, ki bi zahtevale zdravniško obravnavo.

ekola, če zaključim, menim, da je fant malce razvajen. da ste v dobri volji, da bi otroku omogočili kar najboljši začetek zašli v permisivnost. ....skratka on je bil "princ v svoji palači". kar je bilo zanj zelo fino prvih nekaj let, potem pa so nastopile težave, ker je stopil izven svojega kraljestva in v interakcijo z drugimi ljudmi. ....... biti muhav otrok, ki pričakuje, da se bo vse vrtelo okoli njega, ki ne upošteva drugih, misli samo na to, kaj njemu ustreza, je domišljav, brezobziren, kaže pretirano željo po tem, da dominira v prostoru, ne zna sodelovati, sklepati kompromisov, ne upošteva avtoritet, ne spoštuje meja. zato tudi hodi po razredu, moti druge, ne upošteva navodil, je nesramen in odgovarja vsemu, kar mu pride nasproti (no, če tega še ne dela tega, pa še bo).

Roberta, se strinjam s tabo, le da je za deviantno obnašanje vzrok otrokova stiska (kot sem navedel zgoraj) in ne ego, kot izgleda vsem okrog, ki to gledajo ali so prizadeti.

IZVIRNO SPOROČILO: roberta
če otroci za določeno vedenje ne dobijo jasnega sporočila, da ni zaželjeno, da je neprijazno in nedopustno, ga bodo le še stopnjevali, ker je pač to edini način izražanja, ki ga "obvladajo" in s katerim se dokazujejo.

otroci potrebujejo okvirje v vseh stvareh, ki se jim dogajajo. le tako se počutijo varne (ker so vodene in pod okriljem staršev) in so pripravljeni za sodelovanje. ko boste spremenili družinski sistem, se bo čudežno spremenil tudi njegov način funkcioniranja v šoli.

....se usest dol z njim in povedat, .....otroka re sno prijet v roke......če ne misli sodelovati. namreč kazen.

S strogimi kaznimi doseči, da se otrok počuti varno je paradoksalno. Otrok se čuti varno ko se čuti povezanega in meje upošteva zaradi povezanosti, ne zaradi strahu pred kaznijo.

Tak otrok se bo ČUDEŽNO SPREMENIL V PUBERTETI, ko kazen nima več moči in potem debelo gledajo kaj je z otrokom, ki je bil tak "angelček" in pozabijo da je bil angelček pod prisilo. Ves čas prisile pa v njemu raste (nezavedno) jeza, ki butne na dan, ko ga ni več strah kazni, z vso močjo.

Da se razumemo, strinjam se da tvoj način daje takojšnje rezultate, ampak posledice so dolgoročno nekontrolirane.

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 20.5.2011 13:58:20 >

(odgovor članu roberta)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: težaven prvošolec
20.5.2011 15:07:52   
roberta
tehnofil...

se strinjam, ni ego otroka, je stiska, ali pa še bolj pravilno otrokov obrambni sistem. saj zato pa sem napisala, da je treba se usest dol z njim, se mu opravičit za to, da ga nista naučila kako biti kolikor toliko "socialno" sprejemnljiv in mu obljubit, da bosta napako popravila.

kazni... kaj pa vem, jaz mislim, da ja, seveda se najprej pogovorimo z otroci, se z njimi domenimo, sklenemo take in drugačne kompromise. in vse je super in fajn, če otrok že samo s tem sodeluje. ampak kaj pa če ne? kaj pa če kar naprej kršijo dogovor? pogovor o nečem 1x, 2x, 3x, 4x... nx....?! pogovori v neskončnost ne grejo. včasih otroci enostavno ne sodelujejo, če niso v to "prisiljeni". saj ne, da jih tepemo, se deremo na njih ali izvajamo druge takšne pritiske. ne, gre se samo za to, da vidijo, da določeno vedenje prinese take posledice, ki jih udarijo po njihovih "ugodnostih": npr. nočeš pospravit igrač = ne bo zvečer risanke. takšne kazni ne bodo škodovale prav nikomur. in močno dvomim, da bi kak najstnik zaradi takih kazni "poblaznel" v puberteti. prej obratno. ker bo vedel, da določeno vedenje prinese posledice, ne bo kršil dogovorov. npr. zmenjeni smo, da prideš domov ob 23. uri. prosim, da prideš kot dogovorjeno, če te ne bo, veš, da bo posledica. npr. ne boš smel ven v petek. ok, spet vprašanje sledi, kaj pa če krši in gre ven navkljub temu, da mu ne dovolimo. hja, potem imamo večji problem. ampak vsaj po mojem mnenju do tega ne pride, če se z otrokom dogovorimo o neki stvari, mu tako izkažemo spoštovanje in šele če krši, mu povemo zakaj smo se odločili za kazen in mu tudi damo vedet, da je za "kazen" kriv sam. da če bi izbral dogovorjeno pot, vsega tega ne bi bilo.

to je zame vzgoja za odgovornost. in vsaj pri mojih otrocih, se zaenkrat super obnese. kaj bo v najstništvu, pa bomo še videli. ampak se nadejam, da ne bo hudega.

< Sporočilo je popravil roberta -- 20.5.2011 15:11:38 >

(odgovor članu tehnofil)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: težaven prvošolec
20.5.2011 15:10:15   
roberta
ups, ta post je pomota.

< Sporočilo je popravil roberta -- 20.5.2011 15:12:46 >

(odgovor članu tehnofil)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: težaven prvošolec
21.5.2011 14:45:59   
pikapolonice
Hvala vsem za odgovore. Roberta se strinjam, da je otrok razvajen bil je dolgo časa edinec v središču pozornosti. Problem pa je tudi ta, da ne živimo sami ampak z starimi starši, ki mu dajejo potuho. O tem smo se že neštetokrat dogovorili, ampak ne zaleže. Otrok pa to izkorišča normalno sebi v prid. Kar bi vsak, saj je bolje zanj. Glede ustaljenega ritma moram rečt, da imamo te stvari dobro urejene in ni nikoli problem glede tega. Zvečer ve kdaj mora iti spat in da tukaj ni popuščanja. Največji problem je njegova neposlušnost in da se pusti prosit, ker je tako navajen, da mu moramo rečt parktrat, da zaspoti. Glede kazni pa se ne obremenjuje preveč. Zadnjič je dobil kazen, da ne dobi sladkarije en teden in ne uporablja svojega štirikolesnika en teden pa se nič kaj preveč ne sekira. Se sprijazni s tem, da tega ni. Ali pa noče pokazati. Glede čustvene bližine sem tudi sama razmišljala in spraševala bližnje, če se jim zdi, da ima otrok premalo čustvene bližine pa so vsi rekli, da ne. Se mi zdi, da se kar veliko ukvarjamo z njim. Naj mi pa kakšen napiše na kakšen način naj bom še bližje čustveno z njim. Mogoče brcam mimo. Jaz si predstavljam pod to pogovor in zaupanje.

(odgovor članu pikapolonice)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: težaven prvošolec
23.5.2011 10:11:03   
manna
IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil

IZVIRNO SPOROČILO: pikapolonice
...Moram rečt, da smo se mi ukvarjali z njim in je dobil veliko stvari še preveč. Nenehno pa išče pozornost ......Smo poizkušali se z njim pogovoriti že neštetokrat pa ne pomaga. Ne z lepo besedo ne z grožnjo.....

Pravijo da obstaja hiperaktivnost kot bolezenska težava vendar mislim, da vse prevečkrat so vsi otroci "hiperaktivni". Sam mislim da je resnična hiperaktivnost redka.

"Dobil veliko stvari"
Kajpa, je dobil veliko čustvene bližine? Je dobil samo čas za igranje ali je dobil tudi čutenje? Fantu nekaj manjka (lahko da ima preveč igrač - a manjka mu nekaj pomembnejšega). Ne vem kaj. Vem (verjamem) pa da to kar mu manjka je tako pomembno, da tudi uresničitev groženj ne bo zalegla. Lahko bo samo potisnjeno za toliko časa, ko bo dovolj "močen" da bo prenesel tudi uresničitve. Ko kazen nima več moči, kaj boš takrat? To naredi danes.

Veliko se pogovarjate. O čem pa? Zakja je tak, zakaj nagaja, zakaj ne posluša - vse samo zakaj je on slab. Poskusi se z njim pogovarjati o tem, kaj on čuti. Kako se počuti ob tebi, ob očku, ob sestrici. Ne vse naenkrat, ker bogi revež na začetku ne bo znal niti začutiti kaj čuti kaj šele ubesediti. Počasi, enkrat se pogovarjajta o enem, drugič drugem, ne koje težava ampak ko je čas sproščenosti, umirjenosti. Ni treba se iti zasliševanje, da začuti pritisk, ampak tako, po malem, se potrudi da boš izvedel kako on čuti. Mi lahko to poveš sedaj?user posted image   Torej rešitve problema začni iskati šele ko boš ne samo vedela ampak tudi čutila, kar on čuti.

Nihče me ne more prepričati da je otroček star 6 let hudoben, poreden, zanalašč. To je lahko samo njegov normalen odziv na tisto kar on čuti kot "nenormalnost". To mora biti izhodišče vseh pristopov k problemu z otroci.




tehnofil, strinjam se s tabo.

(odgovor članu tehnofil)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: težaven prvošolec
23.5.2011 12:56:45   
roberta

IZVIRNO SPOROČILO: pikapolonice

se strinjam, da je otrok razvajen bil je dolgo časa edinec v središču pozornosti. Problem pa je tudi ta, da ne živimo sami ampak z starimi starši, ki mu dajejo potuho. O tem smo se že neštetokrat dogovorili, ampak ne zaleže. /.../
Glede kazni pa se ne obremenjuje preveč. Zadnjič je dobil kazen, da ne dobi sladkarije en teden in ne uporablja svojega štirikolesnika en teden pa se nič kaj preveč ne sekira. /.../
Glede čustvene bližine sem tudi sama razmišljala in spraševala bližnje, če se jim zdi, da ima otrok premalo čustvene bližine pa so vsi rekli, da ne.


čustvena bližina. to veš ti najbolje - zato druge spraševat o tem, nima lih kakega smisla. torej (1) vprašaj sebe: ali čutiš otroka? ali čutiš, kdaj je žalosten, kdaj vesel, kdaj razočaran, kdaj jezen, kdaj evforičen, kdaj "ves iz sebe", kdaj ga je strah? in (2) kako reagiraš na vsa ta čutenja. ali sploh odreagiraš ali pa se obrneš stran in ta čustva ignoriraš. npr. otrok je jezen, ker ne dobi lizike. sicer res, da si mu ti rekla, da je ne dobi (zaradi bilokaterega vzroka že) in zato veš, da bo jezen. ampak razlika je, ali se od te jeze le obrneš proč (jo ignoriraš, ker se ti zdi nepomembna, s tem pa zanikaš njegova čutenja in s tem njega) in rećeš: "ne bodi no trapast. saj je samo ena lizika" ali pa mu rečeš: "razumem, da si jezen, ker ne dobiš lizike, ampak tako sem se odločila in jeza in jok pri tem ne bosta prav nič pomagala." (tu izraziš, da ga razumeš, ga "čutiš", ga tudi potolažiš s tem, ker on ve, da ga čutiš, ga morda tudi objameš, da ga potolažiš, ampak ob enem ostajaš pri svojem, da ni lizike). upam, da vidiš razliko.

skratka, čutiti otroka ni nekaj kar je vidno na ven, ampak kar čutimo na noter. jaz na primer, vem, da imam včasih (prevečkrat) velike težave s tem, da ne čutim svoje otroke. enostavno bi jih kar nekam poslala, ker jih imam dosti, ker se nočem ubadat z njihovim jokom, ker mi gre na živce ves ta strah pred neznanim in podobno. enostavno so mi njihove emocije odveč (in ja, vem, da je to včasih normalno - ampak spet, v določeni meri. nismo pa mati terezije, da bi zmogli biti vedno 100 %). npr. eden od otrok potrebuje morda le moj objem, da se potolaži, ker sem ga okregala zaradi razmetavanja igrač. ampak mu ga ne naklonim. pa čeprav (razumsko) vem, da bi to takoj rešilo problem. ampak čustveno ne zmorem. pa čeprav vem, da bi naslednjo sekundo šel in pospravil. pa mu tega objema ne dam, ker nočem. ne ker bi si mislila, da si ga otrok ne zasluži, ali pa da je to kazen, ali kaj podobnega. gre za to, da ga nočem začutiti in ga "potolažiti". uh... tole se sliši tko grozno.

skratka, vprašaj sebe, kakšen odnos imata s sinom, ali si mu čustveno na voljo, ko on to potrebuje, pa boš odgovorila na svoje vprašanje.

sicer pa, se strinjam s tehnofilom o čutenju in tem, ampak še vedno vztrajam, da ob vsem tem morajo biti tudi jasni okviri in meje, ki se jih ne sme prestopati. in da se ve, da če se jih, sledi posledica. kot si sama rekla, stari straši dajejo potuho otroku in zato si ta upa več kot bi si ti želela. rešitev veš sama: urediti stvari v svoji (in moževi) glavi (kako mora kaj biti in kaj sledi, če tega ni), nato pa k starim staršem in jim jasno povedati svoja pričakovanja, jim razložiti zakaj tako (povej jim za sinove težave in povej, da to ni njuna krivda, ampak vaša skupna - da pa morate zdaj vsi sodelovati, da bo bolje) in doseči, da se vsi odrasli v hiši držite dogovorjenega. brez pardona. drugače ne bo nič.

(odgovor članu pikapolonice)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: težaven prvošolec
23.5.2011 14:18:08   
tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: roberta
sicer pa, se strinjam s tehnofilom o čutenju in tem, ampak še vedno vztrajam, da ob vsem tem morajo biti tudi jasni okviri in meje, ki se jih ne sme prestopati.

Zadnjič sem mu dal karirast zvezek in je vanj takoj z veseljem začel "delati nalogo" in sicer križce, lepo po vrsti. Še predno je prišel do konca, med prekinitvijo pisanja sem vzel kuli in napisal AA   BB - tako se pišejo črke za nalogo, v šoli bo treba pisat od vrhnje črte do spodnje,....

In je "ponorel", se ujezil, jokal, vpil da kaj sem naredil, skratka burna reakcija. Takrat sem mu zvezek vzel in ga spravil ter mu rekel, tako se ne boš obnašal, lahko se pogovoriva ampak umirjeno.

Kdo bo bolje razumel otroka z močno potrebo po reakciji in silovitem izražanju čustev, kot tisti ki je to delal celo življenje. user posted image user posted image

Klical je mamico po telefonu, jokal, vpil,... Ko je videl, da ne more iziliti je potihnil. Potem sva jedla. In med jedno, ko se je malo umiril sem mu povedal:

Vem, da sem naredil narobe. Oprosti, ker sem ti pokvaril nalogo, ki si si jo sam zadal. Nisem hotel pokvariti ampak sem te hotel naučiti kako take zvezke uporabljajo v šoli. Če bi bilo še enkrat, ti tega ne bi naredil. Prvo bi te vpraša, če smem pisati v tvoj zvezek.

Zato bom sedaj se potrudil popravit. Bova pobrisal, kar sem napisal, ne bo sicer čisto tako kot je bilo, ampak bova popravila kolikor se da - a je prav.

In sva pobelila črke in narisala črte. Pokazal mi je, kje bi mu lahko pokazal pisanje črka, ne pa na stran, kjer je pisal. In potem je on pisal črke - točno tam kjer sem jih jaz prej napisal.

Tako nekako je čutenje. Se zavesti, kako se otrok počuti in zakaj. V fazi eksplozije itak ni možno reševanje problema. Takoj ko se umiri pa je potrebno izraziti svoja čutenja, če si narobe naredil potem priznaj in razloži (starši niso nezmotljivi in zato tudi ne zahtevajo nezmotljivih otrok), kako si občutil tisto kar je otrok naredil in nato lahko pove tudi otrok kako je on občutil. Tako ga učiš (in sebe) izražati čustva, jih obvladovati in še pomembneje, končati z obojestranskim razumevanjem drug drugega.

Tako postane konflikt ne samo nekja slabega ampak tudi korak k boljšemu medsebojnemu razumevanju čutenj. Eni se samo skregajo in se potem čustva zamere potlačijo in potem se to nabira iz konflikta v konflikt dokler ne morejo biti več skupaj (odrasli). Lahko pa se skregamo in se potem med sabo "potolažimo" in bolje razumemo drug drugega.

Tako da res je,
IZVIRNO SPOROČILO: roberta
čustvena bližina. to veš ti najbolje - zato druge spraševat o tem, nima lih kakega smisla. torej

(odgovor članu roberta)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: težaven prvošolec
23.5.2011 14:22:16   
Taddy78
Sicer si napisala, da je  v vrtcu bilo podobno, me pa vseeno nekaj zanima. Koliko je bil star ko je šel v šolo?

(odgovor članu tehnofil)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: težaven prvošolec
24.5.2011 8:54:39   
pikapolonice
V šolo je šel star 6 let in 5 mesecev.

(odgovor članu Taddy78)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: težaven prvošolec
24.5.2011 10:45:46   
PapuaNG
Se strinjam s tehnofilom glede umirjanja pred pogovorom-jst mam sicer 'samo' dveletnika, kateremu pa je včasih še težje razložit, zakaj določene stvari ne sme počet/imet itd. In ko ima izpad, mu vedno najprej rečem, naj se umiri in ga držim, dokler se ne umiri in šele potem povem, kako in kaj. 

(odgovor članu tehnofil)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: težaven prvošolec
1.6.2011 4:49:57   
sami0804
IZVIRNO SPOROČILO: pikapolonice


Kakšen prijem naj uporabimo. Smo poizkušali se z njim pogovoriti že neštetokrat pa ne pomaga. Ne z lepo besedo ne z grožnjo. Če je imela katera podoben primer kako so se zadeve odvijale. Učiteljici mi pravita, da ponavadi mine tako obnašanje v drugem ali tretjem razredu.

Uf........to mi je pa tako znanouser posted image
Imam doma skoraj identičnega otroka.Sicer med poukom ne moti ostalih,predvsem na račun dodatnih nalog,ki mu jih učiteljica da,ampak med odmori in v podaljšanem bivanju pa ...user posted image user posted image

Naj povem še to,da je naš obiskoval logopeda pred vstopom v šolo in je imel takrat tudi obravnavo pri psihologu.
Po vse njegovih "znakih" sem bila ob prebiranju foruma prepričana,da ima najmanj adhd,vendar me je psihologinja potolažila,da so moje skrbi odveč...obstajajo otročki,ki so enostavno tako radovedni in vedoželjni,da bi radi vse vedeli,probali,naredili takoj...se zelo težko umirijo,ker dejansko nimajo časa sedet v brezdelju...

Skratka,jaz bi kar verjela učiteljicam,da se bo ta živahnost umirila z leti-saj so navsezadnje le majhni otroci,boli me ,da hočejo zadnja leta narediti iz naših otrok majhne robote,nemoteče za okolico,take,ki vsak ždi v enem kotu in se ukvarja predvsem z neko mirno dejavnostjo...vse kar je hitrejše,glasnejše,hrupnejše-moti naš neki sveti mir...user posted image

Mogoče edino mali predlog: moj mulček hodi k vsem športnim krožkom v šoli,poleg tega tudi trenira nogomet...mogoče način,da še dodatno potroši odvečno energijouser posted image

Veliko sreče in poročaj,kako se zadeve odvijajo.

(odgovor članu pikapolonice)
Neposredna povezava do sporočila: 17
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





FOTO: To je bistvo družine!
photo
Prav vsaka družina je posebna in unikatna. Toda, kaj imajo družine z vseh koncev sveta in različnih oblik vendarle skupn...
BLOG: Kaj je zdravje?
Nacionalna agencija za javno zdravje poroča, da število izdanih receptov skozi leta ves čas narašča. Živimo torej dlje, ...




Dudica.
пеперутка16

Do kdaj je imel vaš otrok dudico?