Nina33
|
Tashq, čestitke!!!
Dorotheia, meni je prav grozno brati, kako se obremenjuješ s količino mleka ipd., ker sem bila jaz v prvo ista  Res probaj odmisliti, če je pobič videti zadovoljen, da se ne joka "preveč", da so pleničke polulane (samo dojeni lahko ne kakajo tudi do 14 dni, kako je s tem, če mešaš z AM ne vem, a pomoje ni nujno, da vsak dan), potem je vsako (dodatno) psihiranje res čist odveč. Moj prvi sicer niti pod razno ni sprejel flaške (pri drugih dveh niti nisem probala, ker ni (bilo) potrebe), tako da brez tehtanja nisem vedela kolk je popil, a po pravici povedano, mi je prav odleglo, ko ga cca. teden nismo nič vagali in je na kontroli bil čisto OK (ne neki "vau", a OK ). In res se mi zdi, da je pri vsem tem še najbolj pomagalo dejstvo, da sem se počasi nehala obremenjevati z raznimi tabelami, razpredelnicami ipd. Saj je ja vsak bitje zase, saj nismo naštancani, da bi morali pasti točno v neke norme, no.
Witch, se strinjam, važno da je dete zadovoljno/sito, če rata dojit, je super, če je na AM je pa tut super. Sem sicer prepričana, da preveč mladih mamic kar malo prehitro obupa, ker dojenje sploh ni tako enostavno v prvo kot se "promovira". Jaz sem bila vedno prepričana, da pač imamo prsi in mlečne žleze ravno zato, da nahranimo potomce, a me je prvi spravil v čisto depro s tem - jaz nisem prav pristavljala pomoje, on nekak ni glih OK zagrabil, preden nama je to zalaufalo, sem imela bradvici čist "razžrti" (une multi-mam kompresice so zakon  , pa lanolin je tut super), vmes je bil zlateničen in zaspan, poj sem imela trde ko kamen, bolelo me je vse ko 100  , ko sem mislila, da sva končno pogruntala, se ni nič redil, kakal itak de ni skor nič, odklopljen večinoma tulil, flaše ni hotel (ne mojega mleka ne AM), dude ni hotel (sem drugače tut kao proti, a v sili... ) . Spala nisem a ma nič, pravi zombi. Da o joku ipd. ne pišem. Prebirala sem vsesorte knjig, posšlušala nasvete z vseh koncev... in se na koncu odločila, da delam po svoje (se pravi - kot hoče prestolonaslednik  ).
Handling: še nekaj s čimer se da super napsihirat. Vse kar je res važno je to, da nekako podpiraš glavico in da se ne sekiraš preveč. In da ne dvigneš ritke previsoko, ko menjaš pokakano plenico (če že zarad druzga ne, zato da kakca ne zliješ po celem hrbtu ). Če bo kateri v tolažbo - v prvo je res šit, poj v drugo (ali tretje ipd.) ti pa ni več jasno, zakaj si v prvo vse tako zakomplicirala (čeprav se jasno spomnim travm ob tem) Med previjanjem pa itak brcajo ko nori, se spomnim, kako mi je pri prvem to delalo težave, in je sploh težko menjat - jaz ga malo na bok zvrnem, se mi zdi. . Tut copatke/nogavičke se spomnim kako težko je bilo jih gor dat.
Popek: pr nas ga ima še (krn, popek itak), vedno je trajalo skor 14 dni, da je odpadel. In krvavitve so čist pričakovane. Sploh ob napenjanju rado zarosi.
Lulček: jaz nisem nobenemu kaj posebej pucala ga, pač očistiš kars e da, gubice ipd. kožice nisem nikdar nič vlekla na silo. In vedno, vedno, dam čez še eno dodatno gazo (izkušnje, čeprav mu je parkrat vseeno ratalo, da je šlo malo mimo )
Izhodi ven: po občutku. Midva sva šla zadnjič malo na sonce, danes se mi je zdelo premraz, čeprav vozka še nismo zalaufali, ven sem ga nesla v slingu (tako da ne vm, če je sploh bil kaj na "svežem zraku" )
Za ponoči imam pa namesto modrčka in blazinic kar navadno gazo pod pižamo. Če bi mi preveč dol lezla, bi si pomagala z enimi mrežastimi hlačkami predelanimi v kvazi modrc
Eko, nekdo me rabi
Lepe sanje vsem!
_____________________________
There's nowhere you can be that isn't where you're meant to be. ~~John Lennon
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Hvalabogu, da je moj tak, da res vse uredi. Pa vsi mi pravijo, da naj počivam, jaz pa imam nonstop kaj za početi se mi zdi. 
. Jaz sem šla to pot tut uradno na le na ctg - držim pesti še zate 
, tiste, ki se odpravljate v P - hitro, čimmanj bolečo, lepo izkušnjo ("konec" je itak lep) 
. 
.
