uma
|
Pa smo tudi mi končno doma. Prišli smo včeraj zvečer.
Ko sem tako brala vaše porodne izkušnje sem videla, da smo pa res oktobrke naj... pri porodu. Tudi moja izkušnja je vse manj kot prijetna.
Da ne govorim že o tem, da moja ginekologinja ni vodela kako velik otrok bo in bi morala priporočati CR. Pa nič. Govorila je: povprečen bo!!!
Skratka: 28.10. zjutraj oziroma že ponoči sem imela čudne izcedke, tako da me je moj peljal kar v porodnišnico. Tam so ugotovili, da sem nekaj malega odprta in da imam švoh popadke. Dali so me v sobe, ki so za "čakanje" in rekli da naj jih pokličem, kom bom imela popadke na vsakih 5 minut. In tako sem čakala v sobi in pričakovala. Okrog 20 ure zvečer sem jih imela na 10 minut, nato pa kmalu že na 5. Ko sem jih imela na 10 minut mi je doktor rekel, da ko ne bom mogla več hoditi naj ga pa pa pokličem. In to je b ilo njemu smešno????!!!! No na 5 minut pregleda in me pošlje v porodno sobo, kjer so mi dali klistir in me poslali v porodno sobo. Tam so me priključili na CTG in tako pustili od 00 zvečer do 8 ure zjutraj!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!HALOOOOOO. Samo na čase me je prišla pogledat babica in to je bilo to. Od popadkov sem bila že vsa zmatrana, od ležanja že skoraj otiščance dobila, da ne govorim kako sem se počutila ko nisem vedela za kaj se sploh gre. Zdravnik pa ničesar.
Potem hvala bogu pride smena zjutraj in TAKOJ dohtor predre plodovnico in v roku pol ure dobim GROZNE popadke in se je začelo na hitro. Ob 11.55. smo rodili Žaka, 55sm velikega, težkega 4080 in velikost glavice 36. Kako so me matrali. Do takrat ko se je vse skupaj začelo sem bila sama že čisto izmučena in nisem mogla nič več. Babica je bila super, dohtor tudi ( saj je sprejel odločitev, ki je nočni ni!!!!). In kaj je bilo potrebno. Rezali so me tako veliko, da imam zarez celo v ritnico. Podpludbe take da ne govorim. Kar strdki krvi. Hemeroidi so mi zakrili celo rit. In ko naj bi se potem cartali jaz nisem zmogla več ničesar. Kronično izmučena. Jedla in pila nisem ničesar od prejšnjega dne od večerje. Seveda dehidrirana. Na trenutke sem izgubljala zavest. Babica je samo govorila kako sem bleda in v mene pikala injekcije, dajala flaške ne vem česa da je teklo v mene. Potem pa še injekcijo v rit. Ne vem nič kaj se je dogajalo. Tisti dan sem bila odsotna 100%. Moj je jokal od sreče. Jaz pa nič, čutila nisem nič več kot samo olajšanje. Trpela pa ko hudič.
Sestra mi je potem rekla, da je mislila, da tri dni ne bom skupaj prišla.
In potem se začne veselje v sobi. Ne ležat, ne vstat. Vse boli. Ne morem sedet. Kako na WC. In potem ugotovim, da sploh nimam občutka za lulanje in da nimam občutka v anusu. Nikakor na stranišču ne lulat. Ugotovim ,da lahko lulam samo pod tušem. In tako lulam še sedaj. Zadnje odprtine pa še sedaj ne čutim. Počasi se popravlja. Na vizitah pa nič. Nobeden me ni pregledal spodaj. Da popizdiš. Ampak Žak je pa vedel kako mamica trpi in je bil tako priden. Skoraj nič ni jokal, spal in jedel. Vsaj dojenje nama je steklo.
In ko sem se že veselila, da gremo domov čakam vsa pripravljena, da ga pripeljejo in da gremo. Pa pride noter pediatrinja in mi pove, da so odkrili nekakšen šum na srčku in da še en dan ne gremo domov. Ok, samo da bo vse u redu. Pa drugi dan spet ista kalvarija. Čakava kaj bo, upava, pa zopet slabe novice. Ni izginil, treba bo iti v Ljubljano. Jaz pa vsa taka, prvi otrok....Ja drugega nam ni preostalo. V avto pa v LJ na pedratično kliniko. Tam spet šok za šokom. Vsi prijazni, vendar ločijo otroka od matere. komaj sem ga dobila....... Ne to ni porodnišnica, to je bolnišnica. Lahko ga boste hodila hraniti ampak on ostane tukaj vi pa ne. Grozno!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!Sem mislila ****. Jokala a si zraven govorila da moram biti močna, da se ne smem preveč sekirati..... In tako sva ga pustila tam. Težko mi je bilo, a vedela sem da nimam izbire. Ob 21 sem si šla še tja iztismnit mleko in potem sva šla v NM. Ponoči pa nazaj, ker s pumpico nisem mogla mleka iztiskat in sem mislila, da mi bo dojke razneslo. V Lj prišla ob 3 zjutraj in potem prespala na Barju v avtu. Spala seveda skoraj nič.....zmatrana že tako ,da se mi je mešalo. Šla na pediatrično, videla Žaka polnega cevčic, priključen na monitorju,... Z drugo mamico tam sva obe jokali. In potem dolgooo čakanje kaj bo.
Da pa ne dolgovezim,..ko mi je dohtorica rekla, da gremo lahko domov, da ima sicer Žak luknjico v srčku, venadar ta ni nevarna in da je kontrola čez 1 leto, so se mi odprla nebesa. Sam jokala sem od sreče. Tako smo včeraj zvečer prišli domov. KOnčno, vendar neskončno zmatrani, izživcirani,.....Zdaj se spoznavamo in cartamo. Vendar sem sama še čisto švoh in težko hodim tako da mi mora moj zelooo veliko pomagati (nositi otroka). Res je super. Žak pa priden. Ponoči spi, je velikoooo- saj je velik fant. Joka malo. Srečna sem, saj bi mi bilo drugače blazno težko taka kot sem.Samo da je z njim OK.
Vse "sotrpinke" zato razumem kaj doživljate in kaj ste doživljale. Zdaj pa s polno paro in optimizmom naprej. VEm, da še dolgo te izkušnje ne pozabila. Zdaj je še kako živa v meni. Ampak vse smo preživele in veste kaj pravijo: kar te ne ubije te naredi močnejšega!!!!!!
UDB, tvoj Marcel je čisti srček. Čim manj občutkov krivde. To je treba narediti zavestno, saj te taki občutki hendikepirajo. NIma smisla.
Bom tudi sama dala Žaka v album. Zdaj se bom spravla to delat. Upam, da mi bo ratalo. In ko pomislim, da je bilo to v meni...... raznovrstni občutki me prežemajo.
Se še kaj oglsim, ko bo Žak tako lepo spal kot sedaj!!
Vsem veliko lepega s vašimi sončki.
|
Natisni
V glavnem fajn. 
.... 
pa želim zdravja 
. 
