Gina
|
Ojoj, kako veliko vas ima tako hude izkušnje! Žal mi je, da ste morale vse to skozi dati in hkrati sem vesela, ker ste se oglasile in delile z mano svojezgodbe. Hvala tudi tistim, ki ste mi pisale na zs. Res ste prijazne.
Pri moji tašči je trajalo čisto predolgo, da so ugotovili. In ko so sploh začeli ugotavljati, kaj je v resnici na pljučih, ko je že bila končno po dveh letih težkega dihanja pri pulmologih (samoplačniško, ker so rekli, da si domišlja!!!!), je trajalo še kar nekaj mesecev, da so začeli s terapijo. Ena preiskava, pa 14 dni vmes, pa druga preiskava, pa tri tedne vmes, pa tretja preiskava, pa spet 14 dni, pa četrta, pa cel mesec vmes.... in to je drobnocelični rak, razširjen na bezgavke s sumom, da je rak še kje drugje in s čakalno dobo par mesecev, da pride še na kako preiskavo ....ma ni da bi govoril..v bistvu ima zihr tega raka že 2 leti, in potrjena diagnoza že od decembra ali še kak mesec prej, ne spomnim se točno. Torej se zelo bori s to boleznijo, pa vendar....jasno je, da ni rešitve. In to je tisto, kar jo spravlja v tako hudo depresijo, čeprav ima trenutke, ko verjame, da bo vse ok, jo naslednji hip spet zadane kot strela, da bo od raka umrla.
Hvala za info o protibolečinski ambulanti, hospicu in obližih - nisem vedela zanje, bom sitnarila. V društvu onkoloških bolnikov je pa moja tašča že, ker je že prej preživela raka na dojki. Samo problem je, ker sama zavrača vse te pomoči. Vse vidi črno, da ji vsi nekaj hočejo, še mi, če to predlagamo. Upam da vsaj zdravniških pomoči ne bo zavračala. Jo grem jutri spet malo prepričevat. vsaj ta malega se veseli, ko pride, ji malo sonček posije, no, saj se nas ostalih tudi razveseli. Je pa res, da človek, ko je bolan, izgubi vso razsodnost in včasih rata malo čuden, ne zaupa v ljudi, stresa neumnosti, točno tako, kot ste napisale, je tudi pri nas. Res je, da si včasih prvi hip jezen, ampak ko premisliš, se ne moreš jeziti dolgo, nima smisla, človek ni sposoben normalno razsodno razmišljat, ne moreš mu zamerit. Bolezen naredi svoje. moram jo vprašat, koliko jo boli, na tak način, kot ste mi rekle, potem ap v akcijo, če bo treba.
Upam, da se bo nekako rešilo tako, da ne bo preveč trpela, ker tole res ni fajn. In za vse tiste, ki ste v podobni situaciji...želim vam veliko energije, da naredimo življenje vsaj malo znosnejše ljudem, ki so nam blizu, pa čeprav včasih njihova čudaška narava ven udari ob teh strahotnih bolečinah in strahovih, s katerimi se morajo spopadati. Držite se. Hvala še enkrat.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in en 
