Gina
|
Kako zelo zelo te razumem! Naš je bil enak, samo da je bil še ves čas bolan zraven. Menda ima izbirčnost po meni. Sama sem zrasla gor na čokolinu. Če ni bilo ničesar po mojem okusu, sem bila raje lačna, kot da bi kaj pojedla, tako se mi je gravžalo. Če sem bila pa na smrt lačna, sem pa pojedla nekaj malega, samo toliko, da sem čisto najhujšo lakoto potolažila, nisem mogla več. Še danes sem taka.
Pri sinu pa sem se sekirala in se hkrati počutila krivo, ker moji starši mene niso silili v hrano, mami je precej "alakart" kuhala, velikokrat tako, da bi mi ustregla, oz. vsakemu včasih posebej. Jaz tega nisem zmogla, pa itak je bil izbor vseh jedi, ki jih je sin jedel, omejen na kruh, jabolka in krompir (izključno v kosih), bel riž in špagete brez vsega, pa še kako sadje. Konec. Vse njegove bolezni in slaba kri so me dostikrat silile v to, da sem ga včasih silila, slaba vest pa hkrati v to, da tega ne smem delat. On je dobro vedel, da imam slabo vest in je dostikrat nakazal, da bo bruhal, zelo me je izsiljeval...ampak sem ga na neki ravno zastopila... Začaran krog se je ponavljal. Dokler....dokler se nista zgodili dve stvari. Ena stvar je bila odločna vzgojiteljica, ki je želela, da vsaj eno stvar iz krožnika poje in drugo proba. Ko je dobil neko reč že dve leti vsak teden na krožnik, pa jo je vsakič samo poskusil, mu je postala všeč. Čudežno je začel jesti njoke, pa piščanca, pa hrenovke, pa čufte...prvo meso v življenju - v mali šoli. Druga stvar, ki se je zgodila, je bil moj novi partner, ki je rekel, da vsaj tri žlice nečesa pa mora pojesti. In ni odstopil za nobeno ceno. Bilo je prav. Nismo ga silili z ne vem kakšnimi količinami, je pa dostikrat probal, tako da je veliko reči začel jesti, ker so se mu zadopadle, nekaterih pa še vedno ni, ampak smo tudi vedeli, da jih pa res ne mara in jih ne bo jedel. Se je pa izbor zelo razširil.
Če mene vprašaš, je najboljša od vseh strategij ta, da vztrajaš pri treh žlicah ali pri tem, da eno od reči iz krožnika poje, vseeno katero, ali če rečeš polovico vsega, vseeno kaj. Če imaš krompirjev golaž, pač vztrajaš npr., da poje toliko, da namoči en kos kruha notri, pa četudi je samo kruh z malo majceno omakice, važno da se navadi na okus. Ta strategija vžge tudi v šoli, pri še tako trmastih ne-jedcih-ničesar. Pa pri mojem otroku je tudi. Je sicer dolgoročna, traja nekaj časa, da se okus navadi, je pa najmanj stresna za starša in za otroka, se meni vsaj zdi. Srečno!
|
Natisni
Pa je sedaj vse ok pravzaprav se to potem kar nekako obrne. Sedaj skoraj ni hrane, ki jo ne bi jedla. Prijateljičin sin pa je zaradi hudih alergij lahko jedel samo 5 stvari. To je bila muka za vse, ker on pa je želel kaj druga pa ni smel. No, tudi ta fant, danes star 16 let lahko vse je. 
Tako, da probamo vedno. Če noče, pač ne vztrajamo več. saj so določene jedi, ki jih pač ne mara, kakor mi odrasli, ki tudi vsega ne jemo. 
. PRi nas to tudi pali....
) tiste hrane ne bo maral-a, pač ne bom več silila. Morda bom poskusila spet čez nekaj časa, morda se spremeni okus... 
