Maxica
|
Muki, joj, ubogeci no, res se mi smilite s temi boleznimi. Ampak si pa Skala, meni bi se že res zmešalo. Ker jaz pri kakšni vročini ali drugi bolezni čisto odpovem in sem vsa živčna in delam scenarije. Joj, da me mož ne sliši, ker mi bo kovčke en dan spakiral pred vrata. Saj vem, da sem smotana, ampak vseeno, me tolk skrbi za te moje sončke, no. Se pa velikokrat tudi jaz tako počutim, da Maxa kar nekak postavimo na stranski tir, češ, saj ti si dovolj velik, da greš sam spat (on pa takooooo rad vidi, da se k njemu kdo stisne), ampak nekdo mora tudi Lana uspavat. K sreči je pri tem najbolj uspešen mož, da lahko, ampak pišuka, res, dve uri si mora človek vzeti, da jih spravi spat. Tako da je res, da mora ta starejši otročiček kar malo prehitro takole "odrasti" oz. se pri enih stvareh osamosvojiti. Saj morda pa to tudi ni tako narobe, za naprej v življenju mislim. Saj našo ljubezen pa menda tudi čutijo, čeprav jim nismo na razpolago ravno 24/7. Je pa Lan pri nas tudi tak, da kr začne cepetat in se dret, če slučajno kdo Maxa prime in ga certa. Je treba nujno tudi njega (ampak ista oseba, kot Maxa, ne kdo drug ). Eh, sam da smo zdravi, pa bomo že. Za Nežo
_____________________________
Sami sončki okrog mene :)
|