Bethany
|
Čer, "babnce"! Na hitro izkoristim, ko Elino carta babi, pa napišem, kar sem še dolžna.
Torej, moja porodna zgodba:
V nedeljo popoldan me je postopoma začelo neki črvičiti, proti večeru so postali krči bolj konkretni, zelo podobni tistim pr M, samo da čez čas prenehajo. Sma še en film pogledala, in šla spat, js pa skoz gledala na uro kako pogosti so popadki. Spala seveda nisem nič, moj pa tudi ne. ko je bil skoz v nizkem štartu.
No, ob treh so bili popadki že točno na 10 min in do štirih na 5. Počasi sma se zrihtala in okol pol petih odpeljala proti P. Se spomnem, da nisem bila nič živčna, pravzaprav ful vesela, da se je končno začelo dogajati, pa še tako je šlo vse po planu.
V P. sem šla najprej na CTG, potem pa k zdravniku, je bil glih dr. Veber, ki me je pregledal in predrl mehur. Kak je to hecn filing, ko ti taka topla voda steče ven. Potem pa je prišla babica in me odpeljala v porodno, bila sma v tisti tarumeni. Sem bila prav vesela, da me niso poslali še na oddelekm ampak takoj v akcijo. Potem je prišel še moj v porodno, je bil tak šikan v tistih zelenih cotah  . In začeli smo predihavat popadke in masirat križ. Babica je bila ful fajna, skoz zraven, z mojim sta se menjavala pri masaši križa, pa ful me je spodbujala, skratka, vse je lepo potekalo in tudi sami popadki se mi niso zdeli tak grozni, ko sem skoz imela v mislih, kak bo fajn, ko bo konec. No, tam nekje okoli enajstih pa pride še zdravnica pogledat kako napredujemo in z babico so se začele pogovarjati, da nekak ne napreduje tako kot bi naj, da še malo počakamo, če se bo kaj spremenilo, sicer bo treba drugače zaključiti porod.
Men je takrat vsa volja in vnema tako padla, da so bili popadki ful hudi in komi sem jih preživljala. Tista ura, do dokončne odločitve, da bo treba naredit CR, ker se ne odpiram dosti in ker se tamala ni nič spuščala, je bila najhujša. Na koncu sem komaj čakala, da mi dajo narkozo in da neha boleti. Hkrati pa mi je bilo ful hudo, saj CR ni bil v mojem planu. Jaz sem si skoz zamišljala kako bo, ko se bo Elina porodila, kakšni bojo občutki, pa prvi dotik na trebuh... pa tiste prve skupne urice...  To še zdaj pogrešam!
No, tako je pač Elino prvi videl ati in jo pocartal, jaz pa kako urco po operaciji. Občutki so bili neopisljivi, res! Še zdaj dobim solzne oči, ko se spomnem prvega pogleda na njo in na mojga.
Ok, taka je moja zgodba...Tudi z osebjem v porodni in potem na oddelku sem bila zadovoljna. Predvsem kar se dojenja tiče so v veliko pomoč. Skratka, konec dober, vse dobro.
Joj, sem se razpisala. Sem za nekaj dni dobra, hehe... 
Fajn bodte, se še kaj oglasim, ko bom fraj. cau cau
|
Natisni
Se mi kr neki čudno kraki podrejo. Kot da bi mogla za vsako lepit, ko dodam novo plast ... Beda ... 
,preden boš šla v P boš naredla glih takšno,ko ti bo všeč
Pa da bom praznike uživala in ne pripravlala ...pol bom cotke že vonjala.Hehehe
