Natisni
Je treba zbrat vse pozitivne misli, samo tako lahko preživim iz dneva v dan in upam, upam na najboljše !
vse okej.Potem pa sem v 13.tednu po spolnem odnosu zakrvavela odšla na urgenco ,kjer sem ostala en dan na opazovanju.Tudi takrat je bilo z
, smo mislili, da je že konec, sem jokala ko sva čakala na urgenci, pa nisem hotela pogledat na UZ, potem pa G pravi, saj je še živ, poglejte ga, pa kako živahen in res ful se je premetaval kot da tiste krvavitve nič ne pomenijo, bila pa sem tudi odprta 1.5cm. potem pa še NS v 13. tednu vse o.k dovolj velik, vse o.k. no potem pa kar naenkrat zelo na hitro v 14.tednu konec. jaz še vedno msilim, da je bil do konca živ, da ali j ebila vzrok pregrada ali maternica, nevem, nihče se tudi ni trudil z ugotavljanjem. se ne sprašujem več tako pogosto ZAKAJ, gremo naprej. 
.Sledila je abrazija.
sva bila v devetih nebesih od sreče, saj sva si res želela imeti otroka. Pa tako priguramo še do 17. tedna. Nakar mene začne nekaj boleti in zvijati po trebuhu. Seveda sem mislila, da me napenja po kakšni hrani in si v dobri veri skuham kamilični čaj, ki pa zadeve ni omilil. Čez čas pa grem na stranišče in iz mene se ulije kot iz škafa (ne kri, temveč voda, ker mi je počil mehur). Takoj me peljejo na oddelek v bolnico, kjer mi neka gin. reče, ja vi boste pa morali roditi. Jaz po navodilih gin. vsa v solzah potiskam in potiskam, pa nič. Nato pa pride nek gin. in reče, da me morajo očistiti. In tako se je vse lepo za mene v 17. tednu končalo. 
Ringaraja.net je največji specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
Copyright 2001-2026
Ringaraja.net
ISSN 1854-5335
