|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 13:38:40   
baguSka
Ne morem da ti nebi še neki napisala:

Tudi jaz sem ga imela neizmerno rada in mi je noro hudo ker ga ni več z nami. Ampak ta bolečina se sploh ne more primerjat s tisto, ko sem ga še gledala kako trpi in kako življenje teče mimo njega.. In z bolečino, ko sem ob vsem tem opazovala in gledala mojo mami..

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 26
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 13:53:14   
sonjakk

Sama sem veliko premišljevala o tem (v prvi nosečnosti, sem imela sicer dobre rezultate ns).
Kakšna pa je verjetnost, da bo otrok prizadet, s kakšno verjetnostjo to trdijo..., pa tudi v vsakem primeru, jaz splava ne bi naredila, ne vem kako bi potem živela s sabo, ne vem kaj bi bilo težje živeti s takim otrokom ali s slabo vestjo...
Menda pa znajo biti ti otroci pravi cukerčki.... :angel:

Naj ti še preskrbim nekaj linkov:
http://szds.si21.com/novice/lea1.htm

http://med.over.net/phorum/read.php?f=151&i=33589&t=33222#reply_33589

pred kratkim je krožila ena zgodbica, to je le njen konec::rozica:

"Pred nekaj leti, na para olimpijskih igrah v Seattlu, je bilo devet atletov, vsi mentalno ali fizično prizadeti, pripravljenih na startni črti na 100 metrov. Ob strelu pištole so pričeli tekmovanje, ne vsi s tekom, toda z željo, da bi prišli na cilj in zmagali. Medtem, ko so tekli, je majhen deček padel na asfalt, naredil nekaj kozolcev in pričel jokati. Ostalih osem je slišalo fantka jokati. Upočasnili so in se obrnili. Ustavili so se in se vrnili nazaj … vsi. Neka deklica z Downovim sindromom se je usedla poleg njega in ga začela poljubljati in govoriti: »Se sedaj počutiš bolje?« Takrat se jih je vseh devet objelo in odšli so proti ciljni črti. Vsi na stadionu so vstali in ploskanje je trajalo nekaj minut. Ljudje, ki so bili prisotni, še vedno pripovedujejo zgodbo.
Zakaj? Ker v naši notranjosti vemo, da gre najvažnejša stvar v življenju onstran zmage za nas same. Pomembna stvar v tem življenju je pomagati drugim zmagati, tudi če to pomeni upočasniti in spremeniti naš tek.

"Ena svečka ne izgubi nič pri prižiganju druge svečke".:rozica::rozica::rozica::rozica:


(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 27
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 14:06:14   
lan
Ne vem.Si pred zelo težko odločitvijo.
Jaz bi naredila splav,še zlasti,če bi imela od prej zdrave otroke.Življenje se ti preveč spremeni.Če si pripravljena to tvegati,potem veš kakšna je odločitev.

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 28
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 14:27:26   
branka-11
Prebrala sem zgodbo o deklici Lei (povezava od Sonje).
Tukaj mi gre zelo na jok. Kako lepo je napisala mamica Maja...
Drugače pa se podpišem pod Sonjin post. Čeprav - tudi zame je to vedno bilo najhujše vprašanje, na katerega bi kdajkoli morala odgovoriti. Draga Tada, želim ti, da se boš 'prav' odločila, vem, da se boš. Ne glede na to kako se boš odločila, pa bi ti rada povedala, da sem v reviji Ognjišče že parkrat prebrala zgodbice o mamicah, ki so imele tako napoved kot ti, pa se je na koncu izkazalo, da so se zdravniki zmotili in rodil se jim je zdrav otrok.
Želim ti neskončno veliko pozitivnega mišljenja.

Branka :rozica:

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 29
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 14:33:53   
anajmad
Te razumem tada,ker jst sem bila v podobni situaciji.Ne ravno DS,ampak prej sem rodila.Čeprav sem imela veliko upanja in z možem sva delala načrte,ampak....:angel:
Po eni strani si govorim,kaj pa če...:zmeden::zmeden:
Imam pa eno znanko,ki je rodila dvojčka v takšnih tednih,kot jaz.Veš kaj mi je rekla:grdo se sliši,ampak vedi da je boljše tako.Res,da mi je hudo in nikoli ne bom pozabila,toda te besede mi zmeraj zvenijo v glavi,ko vidim kako ona trpi.
en lp:morje:D.

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 30
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 14:34:11   
Anonimen
Nobenega moraliziranja.
Ne vem ,ker nisem bila nikoli v tej situaciji.
Naj ti povem,znanka ima sina ki je daun.Nima nobenih sitnosti z njim,raste naprej kot vsi otroci le da hodi v šolo z prilagojenim programom.Je izredno ljubeč bolj kot"normalni"Ko se srečamo me obsuje z komplimenti in obvezno mu moram dati poljubček-niti trohice zlobe ni v takih ljudeh.Star je 9 let.
Na videz poznam dekle z daunovim sindromom,ki je naredila fakulteto.Na televiziji so filmi v katerih igrajo fantje in dekleta z daunovim sindromom.
Hujše je če imaš otroka ki je autističen.Moj nečak ima od rojstva epilepsijo in je hudo prizadet-star je 27 let na razvojni stopnji enega leta.
Otroci z daunovim sindromom postanejo povsem samostojni,le veliko ukvarjanja z njimi je potrebno morda malo več kot z "normalnimi"
Povem pa ti da dajookolici več ljubezni, ne poznajo hinavščine.

Lp neva

(odgovor članu Tada)
  Neposredna povezava do sporočila: 31
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 14:36:04   
mammika
Kakorkoli se boš odloćila se boš pravilno odločila

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 32
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 14:36:53   
nikitta
O temu sem tudi premišljevala in srce se mi je paralo ob taki misli. Vem, da kar boš storila se moraš sama odločit, saj prevzem odgovornosti je na tvoji strani.
Grozno je, če se ti "ponudi taka izbira".
Mogoče slutiš, da sama se ne bi odločila za poseg, saj v Naravo dosti bolj zaupam, čeprav mi je težko sprejeti vsako bolezen in smrt kot nekaj naravnega. Vem, da je to absurd.
Pomislila sem že, da bom rodila zdrave otroke, a kaj ko je možnost, da se mu vedno kaj zgodi od bolezni in nesreče. Tudi to je realnost in roko na srce ne rada premišljujem o tem.

Za tvojo odločitev potrebuješ pogum in kakor se boš odločila te bo spremlja vse življenje.

V upanju na tvoj mir in razsodnost,

Nikitta

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 33
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 15:02:01   
BARBARA R.
Midva z možem sva med mojo nosečnostjo tudi govorila o tem in sva oba proti splavu..................res,za koga se pa imamo,da določamo kdo bo živel in kdo ne......SEVEDA JE PA TO SAMO VAJINA ODLOČITEV............in me ti bomo tako ali drugače ob strani.Srečno in šopek :rozica::rozica::rozica::rozica::rozica: za vas!

:muca:

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 34
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 15:07:29   
jožica-2
Težko je brati takšne "izvide", kaj šele to doživeti. Verjamem, da si pred težko odločitvijo.

V tem trenutku lahko rečem, da bi otroka obdržala, ne vem pa kaj bi bilo, če bi bila res pred tako odločitvijo kot ti.

Kot pravi Neva, res so ti ljudje zelo ljubeznivi..., rabijo pa določeno skrb in motivacijo. Mislim, da sem nekje zasledila tudi knjigo, ki jo je napisala mama otroka z Dawnovim sindromom (slovenska mamica), vse ker je ob tem otroku doživela..., zgodbice iz njihovega življenja.

Če si verna ti svetujem, da se o tem osebno pogovorita tudi s kakim duhovnikom, da se z možem skupaj dobite in se bosta potem lažje odločila.

Vsekakor pa bom mislila na vaju, da se bosta odločila po svoji vesti.

LP

Joži :rozica:

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 35
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 15:24:10   
L&F&B
Posvetuj se z možem. Moj mož je v takih primerih kategoričeno za splav. Ker sva se nekako skupaj dogovorila, da v takih trenutkih veljajo le skupne odločitve, bi se torej odločila za splav. Drugače pa ne vem. Skušala bi se poglobiti vase, zaupati sebi in svoji intuiciji, na podlagi tega bi se odločila.
Lp :angel:

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 36
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 16:20:37   
india
Vsekakor se bosta na koncu odločila tako, kto bosta vidva čutila in mislila, da je prav.
Me lahko tukaj res samo izrazimo svoja mnenja. Tudi jaz sem si od druge nossečnosti dalje vedno mislila, če ne bi bilo kaj z dojenčkom v redu, bi verjetno naredila splav. A ko si v taki situaciji in moraš o tem odločati, ni več tako lahko.
Imata dva zdrava otroka. Kaj pa vem? Poznam več otrok s tem sindromom, nekateri so čisto v redu do drugih, nekateri so malo težji, sicer pa je tako tudi s povsem zdravimi otročki.
Moj mož je imel srečo odraščati s fantom, ki je imel Downov sindrom. bila sta najboljša prijatelja. Sedaj bo 10 let,kar je v 33. letu umrl. Starša sta celo življenje posvetila njemu in pred letom dni je njegova mama rekla: nikoli ne bi spremenila svojega življenja, tudi,če bi vedno vedela, da bo moj otrok drugačen.
Fant je bil izredno dober človek, dober prijatelji n do vseh zelo fer, vljuden, do otrok nežen,...skratka mogo boljši kot marsikateri drugi. A ta dva starša sta imela samo njega!
želim ti, da se odločita prav in kakorkoli se bosta odločila, to je vajina pravica in dolžnost, ne ozirajta se na druge in tudi kasneje morata vedeti, da sta se tako odločila zaradi sebe!

Kljub vsemu pa mislim, da bi jaz šla na splav, saj bi me bilo strah, ali bom imela dovolj moči, da takemu otroku nudim vse,kar potrebuje in da istočasno nudim večjima prav tako vse.

Upam, da te nisem prizadela, a to je moje osebno mnenje.

:miska:

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 37
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 16:25:49   
Nogavička
Draga Tada,

kako težko ti mora biti. In tvojemu možu. Ne glede na to kakšna bo vajina odločitev, bo težko.

Edino kar lahko storim je, da ti pošiljam enega :angel:, da vam vsem skupaj da moč.

Na tvoje vprašanje pa je nemogoče odgovoriti - vsaj jaz ti ne morem.

Tea



(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 38
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 16:29:20   
lorelei
Jaz bi otroka obdržala, saj verjamem, da človek hkrati s preizkušnjo dobi tudi moč, da jo prestane in iz nje veliko pridobi.
Mislim, da bi laže živela z mislijo, da imam takega otroka, kot s tisto, da sem naredila splav. Seveda to velja zame, ti pa se moraš odločiti po svoji vesti.

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 39
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 16:39:17   
Gina
Oh, kar zjokala sem se, ko sem brala vse te poste... Kako hudo mora biti šele tebi.:rozica:
Jaz ne vem, kaj bi naredila. Res je, da so ti otroci prijazni, res je tudi, da zahtevajo veliko, veliko več kot sicer otroci. Imaš dva otroka, ki te rabita. Najbrž bi jaz v tem primeru zelo poslušala mnenje moža, saj ga boš v vsakem primeru zelo rabila.
Želim ti veliko moči, pa kakorkoli se boš že odločila. In pošiljam ti :rozica::rozica::rozica:, pa veliko toplih misli.

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 40
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 16:47:33   
Anonimen
Ker sem rodila predčasno sem skoraj dva meseca preživela vsak dan na intezivni negi in sem videla marsikaj. Po mojem odhodu sta umrla dva otroka. Punčka in fantek in to kar sem videla lahko samo rečem, da je tako boljše. Šele ko to skoz daš se zavedaš kaj pomeni zdrav otrok in kakšna sreča je to.


Vsekakor je vsak otrok veliko veselje ampak, če ni zmožen samostojno zaživeti ko tebe več ne bo mislim, da je boljše, da se OBA odločita za splav.

Poznam primer dveh fantkov s tem sindromom. En je star cca. 30 let in ne gre sam nikamor in ga ne morejo nikoli pustiti samega. Drugi pa je star okrog 18 let in je boljši, saj sam sprehaja psa in se sam tudi kam odpravi, bo pa celo življenje rabil nekoga ob sebi.

Jaz bi se odločila za splav!

Moja prijateljica se je lani odločila za splav zaradi tega, ker otrok ni bil v redu. Ne bom rekla, da ji je lahko, še posebej ker sem jaz rodila takrat ko bi morala ona. Se pa zaveda, da je tako boljše in zdaj načrtuje, da bo kmalu nosečka. Držim pesti!

Odloči se po srcu in nihče te nima pravice obsojati, zato si ne jemlji k srcu mnenj okolice, ki največkrat niti ne vejo za kaj se gre!:rozica:
Bojana

(odgovor članu Tada)
  Neposredna povezava do sporočila: 41
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 16:50:11   
Annny
Strinjam se s tem, kar je napisala Neva.
Poznam punčko z Downovim sindromom in je najbolj prisrčno in ljubeznivo bitje, kar jih poznam. Ljubeča, čisto nič 'hudobna', nobene zle misli ni v njej..
Vem, da je težko...
D.S. ne moremo primerjati z nepokretnostjo ipd!!!

Pomislite- otročku se do 12. tedna popolnoma razvije srček...potem naj mi pa še kdo reče, da pri splavu ne odločamo o življenju in smrti:zmeden2:

Osebno ne bi naredila splava- nikoli.

Je pa odločitev na tebi...sama v srcu že veš, kako se boš odločila
:rozica::rozica:

LP

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 42
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 16:57:25   
puppa
Zivjo!
Ko sem brala vse vase odgovore... sem bila prav zgrozena... pa sem mislila napisat en zatezen prispevek...
Samo... kdo sem jaz da lahko solim pamet drugim????

Hotela sem pa reci to.
Definitivno se ti bo zivljenje spremenilo. Zivljenje se spremeni z vsakim otrokom.
Downov sindrom ni najhujse kar te lahko doleti.
Poznam druzino ki ima prvorojenca z downowim sindromom.
Sprva je bil to zanju sok saj nista vedela da bo imel kromosomsko napako. Veliko sta jokala... Zdaj sta srecna da ga imata.Za njim sta se starsa odlocila se za dva otrocka.
POznam veliko otrok pa tudi odraslih z downovim sindromo... bolj prijaznih ljudi ne bos nasla na celem svetu. Mogoce res niso najbolj pametni... mogoce res ne obiskujejo osnovne sole..... prinesejo pa veliko veliko veselja v hiso.

Sem se spomnila.... Preberi knjigo z naslovom DAGMAR.
Opisuje starsa ki se jima je rodila mongoloidna deklica (deklica z downovim sindromom).

Ce zelis ti mogoce lahko zrihtam telefonsko od te druzine ki ima sina z downovim sindromom pa se z njimi pogovoris.
KOntaktiraj me na privat!(ce zelis, seveda!)

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 43
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 17:01:46   
kaja11
Sem brez besed.
To se mi zdi najtežja odločitev v življenju....
Kot so že rekle nekatere predhodnice: vajina odločitev bo za vaju pravilna, na ostale se pa ne ozirajta.

Kaja


(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 44
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 17:15:41   
CUKRČEK
Ojla,
rez težka situacija. Lažje je govoriti, ko je nekdo drug v takem " sranju", kot pa bi bil sam.
Po pravici povedano ne vem , kaj bi storila. Jaz sem se eno leto trudila, da sem zanosila. Ker sem vedela, da mi lahko nuh. svetlina pokaže, da je kaj narobe z otrokom sem se odločila, da sploh ne grem na pregled ns. Odločila sem se, da bom sprejela otroka kakršenkoli bo. Ne bi se mu mogla odreči, če bi bilo kaj narobe - sploh po tem, ko sva se toliko časa trudila zanj. Na srečo sem rodila zdravo deklico.

V bodoče pa ne vem, kaj bom storila. Ali bom šla na ns ali ne. Po pravici:ne vem, ker ne vem, kaj bi potem storila.

Imam pa v žlahti prizadetega fanta, ki je res prisrčen fant in mu je mama poklonila vse v življenju.

Pa še glede tega, ko je ena od vas dejala, da so rekli, da bo otrok prizadet in je potem ( sta se odločila in ga obdržala) prišlel na svet povsem zdrav otrok. Tudi v naši bližini živi deklica, za katero so zdravniki rekli, da bo prizadeta in naj mati naredi splav. Otroka sta obdržala in rodila se je povsem zdrava deklica.

Zaradi takih primerov je odločitev še težja.

Sicer pa: kakorkoli se bosta odločila vama želim, da bosta srečna.



lp

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 45
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 17:23:45   
Gina
Cukrček, jaz pa nisem prepričana, da se na amniocin. pogosto zmotijo. Tam vendarle vzamejo celico in preštejejo kromosome, to ni kar en UZ. UZ je nekaj drugega. Tam so tudi meni rekli pri 8. ted. nos., da je umrl, pa naj grem splav delat, pa nisem šla -otrok je danes star 9 let. Zato vsakič, ko kakšna napiše, da so ji to rekli in da je šla na splav, mene stisne pri srcu in si mislim, kaj pa če so se spet zmotili, kot pri meni?!!
Ampak pri amnio. se res težko zmotijo.

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 46
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 17:48:22   
TaRe*
Hojla!Strinjam se z gino,da so ti testi zelo zanesljivi in da se ne mora zgoditi,da se zmotijo...odstopanja so pri meritvi nuhalne svetline,zato pa potem naredijo še amnijo.
Danes bi rekla,da bi naredila sigurno splav,kaj pa bi rekla če bi bila na tvojem mestu,pa niti slučajno ne moram vedeti.
Poznam mamico,ki je rodila dvojčka v 26tem tednu.Eden je umrčkal takoj,eden pa se je boril vsak dan ...Po treh mesecih,ko sva se srečali in še vedno niso vedeli kakšno življenje ga čaka(če sploh),mi je rekla."sama vem,da bi bilo bolje,da bi ...ampak jaz sem njegova mamica in boriti se moram za njegovo življenje.:angel::angel:
želim ti lepo življenje:angel:

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 47
   [Brisano sporočilo]
27.1.2005 18:03:38   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu Tada)
  Neposredna povezava do sporočila: 48
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 18:24:09   
Anonimen
Enkrat sem že želela odgovoriti na tvoje sporočilo, pa sem potem vse skupaj zbrisala.
Zdaj bom pa zapisala enako:
Kar koli se boš odločila, odločaj se po svoji in partnerjevi vesti v skladu z vajinimi življenji in življenji vajinih otrok, ne z našimi nasveti.
In kakor koli že bo, nikoli ne bo več kot prej.

Če se boš odločila za splav, poišči pomoč vsaj pri kaki dobri prijateljici in govori o tem, ne zapri se vase in ne delaj se, kot da ni bilo nič.

(odgovor članu Tada)
  Neposredna povezava do sporočila: 49
   Žalostna - vprašanje
27.1.2005 19:09:02   
baguSka
Spet se javljam.. Upam da nisem že moteča, ampak tole mi je toliko dalo za mislit, da že ves dan premišljujem le še o tem.. O takih težkih odločitvah in o tem, kaj bi storila jaz če bi mene to čakalo.. Ker sama takih primerov ne poznam, čeprou sm prej govorila o neproketnosti mojega bratca (in VEM da to ni isto - hotela sem samo napisat svojo izkušnjo s prizadetim otrokom), sem se obrnila na gospo, ki ima o tem malo več znanja in izkušenj. Napisala ti bom njene besede:

..to je odločitev vsakega posameznika. Vsak mora sam pri sebi vedet, če je sposoben živet takega člana. So različne oblike DS. Nekateri postanejo še kar samostojni, nekateri ne dozorijo nikoli, vsi pa celo življenje potrebujejo nekoga ob sebi. So ljudje ki so najbolj prijazni in ljubeči na tem svetu. In so ljudje, ki potrebujejo največ lepih besed in ljubezni. So ljudje, ki potrebujejo ob sebi ljudi, ki ga imajo neizmerno radi in od katerih bo dobil le ne 100% naklonjenost, ampak 300%. Že za normalnega otroka je potrebna velika skrb, za takega pa je potrebna 5 x večja. Seveda je jasno, ko tak otrok že prijoka na svet, da ga starši sprejmejo z vsem srcem in zanj nardijo vse kar v njihovi moči. Življenje takih staršev se spremeni več kot 100% (tu bi le pripomnila zakaj sem omenjala mojo zgodbo). Taki ljudje so srečni, ampak vprašanje je koliko so srečni starši takega otroka, koliko so močni za takega otroka, koliko ljubezni imajo še za takega otroka in kar je tudi danes zelo važno: koliko denarja imajo za takega otroka. Ker če je oblika DS zelo huda, so bolnice neizbežne. In to za sabo potegne tudi prazno denarnico. Torej: vsak posameznik mora v takih primerih dobro premislit in pri tem mora vedet kaj vse ga čaka in sam pri sebi mora vedet koliko je sposoben, da bo vse te stvari do takega otroka izpovnjeval. In čisto vsakemu staršu, pa če tudi tega ne bo priznal naglas, bo (je) hudo, ker bo svojega otroka videl da ni tak kot drugi..

To sem hotela delit z vami.. Še vedno pravim, da je odločitev zelo težka, ampak da mora vsak sam pri sebi vedet če je takega otroka zmožen vzgajati in preživljati celo življenje, saj sem potem od nje izvedela, da se tudi pri zaposlitvi večina brani takih ljudi ipd. In sedaj še vedno razmišljam in hudo mi je, da do tega sploh prihaja. Pa še to je rekla: bodite veseli, da se danes to da odkriti pravočasno, ker včasih so enostavno rodili in otroke vzljubili. Tudi danes je tako, ampak obstaja vsaj možnost odločitve in tukaj nastopijo zmožnosti tistega, ki ga to doleti. Ko sem ji jaz rekla, da ne vem kaj bi storila, je rekla, nej se samo vprašam koliko sem močna in če sem pripravljena žrtvovati svoje življenje in bom dobila odgovor.

(odgovor članu Tada)
Neposredna povezava do sporočila: 50
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Smo po 35. letu res prestari za nosečnost?
Ne želite otroka po 35. letu? V redu, ampak ne recite, da ste stari! Razlogov, zakaj imeti otroke po petintridesetem, je...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
Hoja z držanjem za roko ni priporočljiva!
Vaš otrok še ne hodi, ima pa veliko željo, da bi ga držali za roko in bi z vašo pomočjo hodil. Fizioterapevtka, Špela Go...
Otroci, ki se zbujajo zgodaj zjutraj so ...
Se vaš malček zjutraj prebuja skupaj s petelini, ne glede na to ali je delovni dan ali vikend? Imamo dobro novico za vas...
Prvomajske počitnice so najlepše ob morju
photo
Odkrijte popolno spomladansko harmonijo v Adrii Ankaran, zeleni mediteranski oazi. Napolnite se z energijo daleč stran o...




Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?