|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Moji otroci!
16.2.2009 13:19:51   
mateyka
za tvojo punco bi jaz rekla, da je rezultat permisivne vzgoje. moja prijateljica je namreč bila zelo popustljiva do svojega sina in reševala vse v smislu za ljubi mir. sicer je njen sin star 11 let, ampak ima to tendenco nerganja in pritoževanja še od prej. jaz sem jo opozarjala, da to ni dobro in da mora spremenit to pogajanje v nedogled, ker bo slabše ko bo starejši. in ravno sedaj na začetku pubertetem, se vidno slabša.
tako da jaz bi spremenila način kako se pogovarjata. npr. jaz s tem fantom nisem nikoli mela problemov, ker sem bila jasna in striktna od začetka, da jamranje ni opcija in se nič ne bova zmenila v tem primeru. on je super fant, kakor sem prepričana tudi tvoja punca, samo moraš pa biti v nulo dosledna pri takih otrocih. testirali te bodo vedno (on mene vsakič, ko se vidiva "sproba"user posted image ) in na začetku, ko boš spremenila metode, bo šlo na začetku na slabše, to bodi sigurna. samo to ne pomeni da je metoda narobna. seveda se bodo bunili, ko se spremenijo pravil po katerih so dosegali svoj prav.

treba je vedet tudi kaj je pomembno. naj to omenim v smilu, da moramo te stvari imet vedno pred očmi (ne da jih vi ne delate, samo omenim kot zelo važno stvaruser posted image ). jaz mislim, da pregovarjanje katere čevlje bodo nosili niso vredni tvojega odločanja (razen če hoče sandale pozimi - tukaj bi npr. prišle skupaj z zinkazi). da se je treba umit pa. in to brez polurne debate okoli tega (tukaj pa pride na vrsto Ginin nasvetuser posted image ). moja prijateljica recimo tega ne zna dobro ločit in je bla striktna okoli superg katere bo obul, glede umivanja pa se je bla sposobna eno uro pregovarjat z njim. heh..
za konec naj povem, da se mi pri takih otrocih zdi, da najbolj delujejo, ko imajo "stroge" avtoritete okoli sebe. s strogimi naj pojasnim, da mislim, dosledne v nulo. ta fant je najbolje deloval pri "strogih" (aka doslednih) učiteljicah, kjer so pravil vedno jasna in ni izjem. tudi z mano je čist drugačen. ko pa pride mama, je pa kot bi odrezal, en drug otrok. sicer zahtevajo več pozornosti, samo so izredno bistri in je z njimi užitek preživljat čas. poznat pa moraš njegove "bargain chip-e", da ga primerno motiviraš in sproti korigiraš v pravi smeri.

ok, dost sem natipkala - predvidevam brez lepega toka misli, ker me mala redno prekinja user posted image upam, da sem bila vsaj malo razumljiva user posted image

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 26
   RE: Moji otroci!
16.2.2009 13:39:39   
viktorija80
Samo na hitro,ker greva s hčero na sprehod. Berem in berem pa se mi zdi,kot da vse tukaj poznate mojo hčerko. Res jo znate tako dobro opisat.Še sama je ne bi znala tako. No mož pa reče,da ima karakter diktatorja. Pa ne v žaljivem smislu,ampak je mišljeno bolj kot naša in njena kruta realnost.
Imamo pa jo radi,to ni vprašanje.
Sicer pa se o tem kako bo oblečena odloča sama. Uboga dokaj,ampak vedno zraven tuli,zakaj mora to in ono delat. Cmeri se tudi po cel dan,če ji paše,meni pa se meša zraven.
Zdaj,ko se trudim ne dret je za kanček boljše,vendar vam povem,da je na trenutke zelo težko ostat mirem,ko samo nerga in se cmeri in cmeri...

Aha,pa še nekaj.Hčerka je pri vseh enaka.Torej,ali še ni naletela na pravi pristop oziroma dovolj močen karakter,da bi ji bil kos ali pa....ne vem,preprosto ne vem!

< Sporočilo je popravil viktorija80 -- 16.2.2009 13:41:35 >

(odgovor članu mateyka)
Neposredna povezava do sporočila: 27
   RE: Moji otroci!
16.2.2009 16:44:03   
ronja
S tem mislim tisti jok,ko vem da izsiljuje. No na koncu sem se pa spet drla na njo,naj že neha. Stara zgodba.

Ker ve, da ti s tem jokom pride do živega, ker ta jok pali. MOraš jo naučit, da to ni način komunikacije, torej nanj ne odgovarjaj oz. ji ne popusti, čeprav ti para živce. JO pa lahko po moje vseeno objameš, medtem ko trmari, če se pusti.

Glede kreganja med otroki, je pa jasno: če si zraven, si pač ti avtoriteta, ki pazi, da stvari tečejo po redu, nihče ne gre čez črto, ker ga boš ti ustavila, pa še tvojo pozornost imajo in jim je všeč. Če so sami, seveda ni vodje in so razpuščeni in se kregajo. To je po moje povsod tako, zato se po moje nimaš kaj sekirat, dokler so to nedolžni prepiri in ne neko pretepanje. Probaj jih naučit, kako se pogovarja medsabo in kako se rešuje konflikte, ampak to bo trajalo...

Pa čas od tvja in pcja preusmeri v kake skupne aktivnosti, da vas povežejo. POjdite v Zoo, na maškarado, ustvarjajte s slanim testom ali glino, to vse bo zanimivo vsem trem, ne glede na starost in spol...

Aja, pa še en zelo banalen nasvet: poskrbi, da če kam greste (pa tudi doma), da imaš malico sabo, da ne bo hči nikoli zelo lačna, ker lačni otroci so še ful bolj tečniuser posted image . Ne mislim, da ne daš svojim otrokom jest, da ne boš narobe razumela, samo da se splača met kake prigrizke vedno sabo, če imaš takega otroka, ki ima hiter metabolizem.

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 28
   RE: Moji otroci!
17.2.2009 13:40:22   
mateyka
Sicer pa se o tem kako bo oblečena odloča sama. Uboga dokaj,ampak vedno zraven tuli,zakaj mora to in ono delat. Cmeri se tudi po cel dan,če ji paše,meni pa se meša zraven.


jaz pa mislim, da ona to še predobro ve. vedi da so to zelo bistri otroci - tečni že mogoče, samo bistri pa 100 na uro user posted image
in bo to delala, ker opazi tvojo reakcijo. moreš se distancirat od tega, ni druge. moraš, če hočeš da bo spremenila obnašanje. veš kaj dela un prijateljičin najstnik? grozi da se bo ubil, zato ker se ona zares zasekira. da bo mela njega na vesti, če si res kaj naredi. dam ti samo primer - pozna jo v nulo in to pridno uporablja. mislim, da vaša pika dela nekaj podobnega.
jaz ti svetujem, da se obnašaš kot da tega joka ni in delaš vse normalno. z njo samo nujne stvari in občasno jo povabi na skupne aktivnosti in če noče, joka, joi povej, da ko se umiri, da bosta nadaljevali kjer sta ostali. moraš met pa jeklene živce, to je pa res. in vztrajat.
ne vem, zamisli si da ji zobki rastejo in je zato jokava al kej tazga, da se boš lažje distancirala user posted image

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 29
   RE: Moji otroci!
22.2.2009 12:02:17   
picola1
IZVIRNO SPOROČILO: Gina

In če mu pospraviš, ali toleriraš njegov izpad ali izpad ustaviš?


Me že nekaj časa tole matra pa nisem imela časa, da te vprašam...Najprej me zanima, kako izpad lahko ustaviš? Otrok ti joka ti pa narediš kaj? Še bolj popizdiš, da naj neha jokat al kaj? Pri moji to ne pali in se začne jokat še bolj.
Ker jaz sem vedno razmišljala tako, da bom otroku dovolila jokat, če bo hotu jokat,  ker želim, da mu je dovoljeno izražat vsa čustva, ne pa samo tista ta prijetna...Ker sama sem imela prepoved na jok (in jezo) in mi je še zdaj velikokrat težko, če mi gre na jok, sram me je in imam občutek, da sploh ne bi smela jokat ipd.
Al sem te narobe razumela?

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 30
   RE: Moji otroci!
22.2.2009 12:03:37   
picola1
IZVIRNO SPOROČILO: Gina



Npr. če se otrok igra z avtki, pa en avto prileti vate, a poveš ta malemu, da to ni ok, pa se ti mora opravičit? Ali pa npr. če otrok noče od mize, ker se nekaj igra, vam se pa mudi nekam, pa si mu to tudi povedala že pred dvemi minutami, da bo moral pospravit, a ga pustiš, da do konca odigra, ali zahtevaš,d a pospravi takoj? IN če ne pospravi, čeprav zahtevaš, ali mu pospraviš? In če mu pospraviš, ali toleriraš njegov izpad ali izpad ustaviš? Ali npr. če doma pečeš palačinke, ali mirno počaka na vrsto, da spečeš najprej palačinko za ta malega, potem za njega, potem za bejbo, potem za ta malega, potem za njega.....in kaj storiš, če ima izpad? Ali npr. če hoče neko igračo, ki jo ima že bratec ali sestrica, kaj narediš? Ali npr. če te posnema, ko kaj pripoveduješ, kaj narediš?


Kaj bi pa ti naredila v teh primerih?
Hvala za odgovore. user posted image

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 31
   RE: Moji otroci!
22.2.2009 16:42:47   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: picola1

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Npr. če se otrok igra z avtki, pa en avto prileti vate, a poveš ta malemu, da to ni ok, pa se ti mora opravičit?
ODg: Odvisno od situacije. V vsakem primeru bi želela da pride do mene in me gleda medtem ko se pogovarjava. Če bi šlo za mirno igro, ap bi se slučajno zgodilo, bi mu razložila, da me boli in da se je treba igrat tako, da avtomobilčki ne letijo okrog. Pričakovala bi, da se mi opraviči. Če bi bilo vse skupaj iz preveč nasilne igre, pa neobzira na okolico, bi mu razložila, da se te reči nikdar ne počno na tak način, da avtomobilčki okrog letijo in bi mu avtomobilček vzela, igrat bi se moral iti nekaj drugega.

Ali pa npr. če otrok noče od mize, ker se nekaj igra, vam se pa mudi nekam, pa si mu to tudi povedala že pred dvemi minutami, da bo moral pospravit, a ga pustiš, da do konca odigra, ali zahtevaš,d a pospravi takoj?
Odg: Odvisno od situacije. Če se nam ne bi toliko mudilo, bi ga verjetno pustila še par minut, več pa ne. Če bi se nam mudilo, bi hotela, da takoj pospravi in stala zraven, ter mu govorila, katero igračo naj prime in kam naj jo da.
 
IN če ne pospravi, čeprav zahtevaš, ali mu pospraviš?
Odg.: Če bi hotela sama pospravit, ali če bi vedela, da tisti dan nisem razpoložena za nič, ne bi nekaj od njega zahtevala, ampak bi se že prej odločila, da bom pospravila sama. Če pa bi zahtevala, da pospravi, pa za njim ne bi pospravila, ampak bi pustila igrače tam in se šla obut in obleči. Če ne bi bil pripravljen (kar se pri našem sicer ne bi zgodilo, on bi v joku hitel pospravljat in se oblačit, pri bejbi se pa kdaj je zgodilo, da je trmarila), bi ga najbrž neoblečenega odpeljala k vratom, z njegovimi oblačili v svojih rokah. pred hišo bi mu dala njegova oblačila v roke in šla z njim v avto. Brez igrač.

In če mu pospraviš, ali toleriraš njegov izpad ali izpad ustaviš?
Odg.: Izpadov ne toleriram prav dolgo, ker ne vidim, čemu naj bi služili, razen samosmiljenju in izsiljevanju, kar sta škodljivi stvari oboje. Otroku še enkrat razložim, da mi je žal, ker je ostal brez igrač, oz. ker se ni mogel igrati več, ampak da smo morali iti in da ga prosim, naj neha, ker nas njegovo tuljenje boli. Naslednjič mu povem,d a če me bo še tepel z glasom, da mu bom vrnila, naj neha. Če ne neha, mu zelo odločno povem, da naj se ustavi in konec. Če še ne neha, sem včasih tudi ustavila avto sredi ceste (beri odvila na stran) in rekla, da ne gremo nikamor, dokler ne neha. Zgodilo se je celo, da sem jo dala ven iz avta, "da se bo pohladila". To je zaleglo.

Ali npr. če doma pečeš palačinke, ali mirno počaka na vrsto, da spečeš najprej palačinko za ta malega, potem za njega, potem za bejbo, potem za ta malega, potem za njega.....in kaj storiš, če ima izpad?
Odg: Če tuli, ker hoče biti prvi, ne doseže svojega. Mu pa povem, da bi mu morda kdo odstopil svojo palačinko, vendar da mora nekoga lepo prositi za to, ne pa tuliti, ker dokler bo tulil, ne bo dobil nič, Če še kar tuli, mu povem,d a ga bomo preskočili, če ne neha, da bo moral dva kroga čakat. Če še kar tuli, mu povem, da bo moral poleg tega še ven iz kuhinje, ker ga ne bomo poslušali. Če ne neha, to storim.  Če ima izpad, mu izpada ne dovolim prav dolgo, ker kot pravim izpad nikomur ne koristi, saj spodbuja samosmiljenje, zelo zanič misli, ki so čisto zgrešene in izsiljevanje.
 

Ali npr. če hoče neko igračo, ki jo ima že bratec ali sestrica, kaj narediš?
Odg.: Igračo ima pri nas tisti, ki se je prvi spomnil se z njo igrat. Nikdar je ne vzamem nekomu, ki se z njo igra, da bi jo imel drugi. Učim jih pa, da če nekaj res želiš, da lahko poskusiš s prošnjo bratcu ali sestrici, če bi ti odstopil igračo, da mu razložiš, da si tisto res želiš. Da pa moraš vzeti v zakup, da bo odgovor morda da, morda pa ne, pa da moraš to spoštovat potem. Učim jih tudi, da je lepo odstopit. Enih se to zelo prime, drugih pa skoraj nič. Odvisno od situacije in karakterja.

Ali npr. če te posnema, ko kaj pripoveduješ, kaj narediš?
Odg: Joj, to pa čist znorim. Se mi je v službi zadnjič to zgodilo, pa sem se zavedla, da morda starši sploh opazijo ne, da jim otrok to počne, ko kaj pripovedujejo, razlgajo, da se zraven norčuje. Enostavno ne ozavestijo tega. Te reči pa kaznujem. Omenjeni otrok v šoli se ni smel igrati naslednje nekaj časa z ostalimi, je sedel zase. Pa razložila sem mu, kaj pomeni sploh njegovo početje in kako strašansko nevljudno to je. Po moje itak sploh ni vedel, da je to enako kot bi mi zanalašč avtomobilček v nogo zabrisal. Ni še nikdar slišal najbrž, da je to nesramno in neprimerno (čeprav je nekje v podzavesti vedel gotovo), je pa očitno slišal odrasle ljudi v pogovoru enako početi - uporabiti je znal, bil je pa premlad, da bi vedel, v kakšnih situacijah sploh lahko to reč uporabljamo, če sploh jo.




Kaj bi pa ti naredila v teh primerih?
Hvala za odgovore. user posted image



< Sporočilo je popravil Gina -- 22.2.2009 16:45:14 >

(odgovor članu picola1)
Neposredna povezava do sporočila: 32
   RE: Moji otroci!
22.2.2009 18:03:21   
picola1
Hvala Gina.user posted image

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 33
   RE: Moji otroci!
25.2.2009 8:22:23   
viktorija80
Pozdravljene,moram se oglasit,da vam povem zame veselo novico. Vse besede in vsi nasveti,tako tukaj,kot preko ZS so prinesle veliko dobrega v našo družino.
Včeraj je vzgojiteljica sina zelo pohvalila in povedala,da se od najinega sestanka naprej spreminja na boljše in da je zadnje dneve zelo priden.
Pravi balzam za mojo dušo in ves trud in voljo,ki ju vlagam v vse otroke. Tudi pri hčeri gre na bolje in se skoraj da več ne kregava(s tem mislim tisto glasno vpitje),ampak se pogovoriva z normalnim tonom.

(odgovor članu picola1)
Neposredna povezava do sporočila: 34
   RE: Moji otroci!
26.2.2009 12:16:41   
zinkazi
Gina, ali se vam zdi, da otrok, ki je žalosten, ki se čuti zapuščen, ga nekaj boli,  se mu je, po njegovem, zgodila krivica, ali lahko joka?

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 35
   RE: Moji otroci!
26.2.2009 13:16:53   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi

Gina, ali se vam zdi, da otrok, ki je žalosten, ki se čuti zapuščen, ga nekaj boli,  se mu je, po njegovem, zgodila krivica, ali lahko joka?

Lepo te prosim, zinkazi, a res ne razumeš, ali se norčuješ?
Otrok ima vedno pravico, da je žalosten, vedno lahko joka, vedno lahko pove, kaj ga muči, vedno ima pravico stvari prediskutirat, vedno mora biti razumljen na nek način....vendar povezuješ dve popolnoma različni stvari oz. si predstavljaš reči kot skrajnosti, popolnoma napačna predstava tega, o čemer pišem. Eno je, če se počuti žalostnega zato, ker se mu je nekaj res žalostnega zgodilo in drugo če tuli zaradi izsiljevanja tega, da mora na vsak način biti vse po njegovo. Eno je če joka, če sporoča svetu, da mu nekaj ni ok, drugo je, če zato s svojim živalskim tuljenjem in huronskim izsiljevanjem in uničevanjem reči želi na vsak način izsiliti svoje - to ni žalost, to je njegova zahteva: Naredi po moje, ali te bom pa poškodoval! Menda ja vsak vidi, da to dvoje ni eno in isto. Tak otrok se mora naučiti reči sporočati na normalen način. Naučiti ga moramo, da se bo znal izražati (lahko z besedo, jokom, vsekakor pa ne z uničevanjem ali tuljenjem kot lev in to ni zaviranje čustev, daaaaaleč od tega, čustev ni nikdar treba kazati tako, da nekoga zraven poškoduješ, lahko jih izražaš na mnoge sprejemljive načine, če pa hočeš nekaj doseči, pa je v lajfu mnogo boljše, da te naučijo strategij reševanja reči, ki delujejo, pa tudi izražanja čustev na vsem sprejmeljiv način, namesto nasilja nad ljudmi, ki ni nikdar produktivno, vedno razdiralno vsaj za enega udeleženca, ponavadi pa kar za oba- da ne govorim o tem, kako taka jeza, samosmiljenje in dopovedovanje samemu sebi, kako si bogi in kako je okolica grozna, škodijo otrokovi psihi . naučiti ga je treba razlike, kaj je res zanič, res žalostno, res za znoret grozno in kaj pravzaprav ni ne eno ne drugo ne tretje - in otroci dandanes ne ločijo tega prav dobro, večinoma niti približno, ker še nikdar niso doživeli ničesar slabega v glavnem), pa tudi da bo znal obratno reagirati na normalno besedo okolice in jo upošteval. 

En banalen primer: En otrok iz sedečega položaja preide v ležečega, pri tem ne opazi, da je drugega otroka sunil, ter da drugi otrok nima več kam dati nog. Drugi otrok začne kričat in brcat prvega otroka. (Naučiti ga moramo, da je treba človeku lepo povedati, da ga je sunil, pa naj neha s tem, ker to boli, ter naj umakne noge, ker mu je zasedel prostor). Prvi otrok se začne branit brcat, jokatin tulit, da ga prvi tepe. (Prvega otroka moramo naučiti, da malo bolj opazuje svet, pa predvsem, da bo naslednjič razumel besedo drugega otroka, ko mu bo ta rekel, da mu nekaj ni všeč). V obeh primerih tuljenje ni izkazovanje čustev, ampak pomanjkanje zavedanja, da je še kdo drug na tem svetu razen nas samih in pomanjkanje zavedanja, da se da z besedo ravno tako kam priti, saj večinoma sami besede ne jemljejo resno, ker se morajo starši dreti, da sploh kaj dosežejo, otroci večinoma besede preslišijo, zato menijo, da tudi njihove beseda ne bo zalegla. in prav imajo, mnooooogo otrok na besedo ne reagira. Zakaj? Ker menimo, da so ubogi revčki, ki morajo izražat čustva, ....ko pa v bistvu sploh ne gre za izražanje čustev. Zamenjujemo situacije. Večina vas je otrok generacije, ki niso bile dovolj upoštevane, pa menite, da je vse, kar malo diši po mejah, že kar avtoritativna vzgoja. Totalna napaka v dojemanju.

Pa poudarjam. Starši lahko nekaj dosežemo zgolj v primeru, da nas otrok spoštuje. Spoštuje nas lahko samo takrat, ko nam zaupa in nas ljubi. Ljubi nas lahko samo takrat, ko ima že pred tem dovolj ljubezni iz naše strani. Torej je predpogoj za to, da mi kaj zahtevamo, da mu hkrati dajemo dovolj tistega, kar on nujno potrebuje - njegov način ljubezni, pa karkoli že otroku to pomeni. Vsekakor moramo biti vedno tam zanj in ob njem, z dovolj spodbudami in crkljanji, z dovolj pozornosti in ostalimi zadevami. Vendar moramo zahtevat tudi to, da se do vsakega človeka na tem svetu spoštljivo vede in ne uničuje reči, zaradi tega, ker se mu je nekaj v resnici ne ravno groznega zgodilo. In obratno seveda, če bo znal ločit razliko, kaj je res zanič in kaj ne, ga moramo naučiti se tudi postaviti zase. Vendar ne poznam skoraj nobenega otroka dandanes, ki ne bi bil intenzivno vzgajan v tem smislu, postavljanja zase namreč (mimogrede te pošljejo tudi v p.m., prej ko ga grdo pogledaš, kar tako, za zabavo, ker jim je dolgčas, ali pa ker malo preizkušajo "svoja čustva"user posted image ). Sem in tja kakšen še rabi dodatne spodbude v tej smeri, večina pa ne. Je pa treba biti pozoren vsekakor tudi na to, se strinjam.

Aja, še to, če otroka kaj boli, je prizadet, ga je treba potolažiti. Vendar to spada že v prvi odstavek zgoraj, ko mu je treba stvar kot prvo razložiti, kot sem že napisala in mu razložiti strategijo premagovanja njegove zadeve. Več njih.

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 36
   RE: Moji otroci!
26.2.2009 17:56:09   
zinkazi
Hvala lepa, Gina. Vprašala sem zato, ker iz prejšnih odgovorov tega ni bilo razbrati. iz moje prakse pa spoznavam, da starši potem enačijo izsiljevanje in jok, ki ima razlog.

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 37
   RE: Moji otroci!
26.2.2009 19:00:15   
VERONICA
"vendar jim popustim,samo da ni joka in izsiljevanja. Televizijo pa nadomestui tudi računalnik.
Vse premalo časa pa smo resnično skupaj.
Ja,vem da bi morali biti bolj povezani,vendar pa je otrokom vseeno tv bolj zanimiv. In potem imam namesto druženja in skupnega zabavanja samo še jok na treh straneh"

Draga Viktorija, tvoje besede gor točno povejo kje tiči problem. Dobro starševstvo ne pomeni vedno se izogniti konfliktom. Starševstvo je delo.
Seveda so otroci jezni na tebe. Jezni pa so zato ker nekako podzavestno čutijo da jim ne dajaš tistega kar res potrebujejo. Če dovoliš otrokom da te izsiljujejo jim ne moreš biti v podporo.
Drugače so ti pa druge vse zelo lepo povedale.

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 38
   RE: Moji otroci!
26.2.2009 20:37:25   
viktorija80
IZVIRNO SPOROČILO: VERONICA

"vendar jim popustim,samo da ni joka in izsiljevanja. Televizijo pa nadomestui tudi računalnik.
Vse premalo časa pa smo resnično skupaj.
Ja,vem da bi morali biti bolj povezani,vendar pa je otrokom vseeno tv bolj zanimiv. In potem imam namesto druženja in skupnega zabavanja samo še jok na treh straneh"

Draga Viktorija, tvoje besede gor točno povejo kje tiči problem. Dobro starševstvo ne pomeni vedno se izogniti konfliktom. Starševstvo je delo.
Seveda so otroci jezni na tebe. Jezni pa so zato ker nekako podzavestno čutijo da jim ne dajaš tistega kar res potrebujejo. Če dovoliš otrokom da te izsiljujejo jim ne moreš biti v podporo.
Drugače so ti pa druge vse zelo lepo povedale.


Kot sem že povedala se stvari premikajo na boljše. Je pa zanimivo,da moraš(no vsaj v mojem primeru)otroke skoraj prisilit,da so s tabo in ne s televizijo,da potem uvidijo kako so ta naša druženja pogrešali. Ko sem jih le pripravila do tega,pa si niti ne želijo več gledat tv-ja. user posted image  
Kar se tiče izsiljevanja,pa me sinova nista nekaj veliko izsiljevala,ravno toliko kot tudi drugi otroci izsiljujejo svoje starše.Včasih jima je uspelo,včasih ne.Večja težava je bila pri hčeri.
Trudimo se,ampak rada bi poudarila,da imam svoje otroke rada in nočem kakega obtoževanja v nasprotno smer. Če temu ne bi bilo tako,sploh ne bi nič pisala tukaj,ker bi mi bilo vseeno.
Morda sem ta zadnji post narobe razumela,a me je vseeno zbodel. Za svoje otroke sem in bom naredila vse.
Če pa sem iz ljubezni do njih preveč popuščala njihovim muham in smo se zaradi tega odmaknili drug od drugega,pa je to še vedno popravljiva napaka. Da jim ne bi bila v oporo pa je zmota.

(odgovor članu VERONICA)
Neposredna povezava do sporočila: 39
   RE: Moji otroci!
26.2.2009 22:23:20   
zinkazi
v moji 30-letni praksi pri delu z otroci sem spoznala, da vsi starši želijo najboljše za svoje otroke. res pa je, da se pogosto dogaja, da se sami ne znajdejo kako reagirati v dani situaciji. ker želijo za otroke najboljše včasih naredijo dobronamerno prav obratno. zato v mojem prostem času svetujem staršem, kako najti skupno pot z njihovimi otroci. z Viktorijo 80 sva veliko kontaktirali preko z.s. in prav ona je mama, ki si je tako kot si mnoge ne, priznala, da nekaj ne dela najbolje. ker so se zelo hitro pokazali pozitivni rezultati pri njenih otrocih je jasno, da je bila v družini ljubezen, ki pa jo pogosto ne damo otrokom na pravi način. Viktorija80, čestitam, ker dajete vašim otrokom ljubezen in ker iščete rešitve, ki ste jih v vzgoji tudi našla.

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 40
   RE: Moji otroci!
26.2.2009 22:42:44   
KAJA77
draga viktorija jaz imam staro hčero 9,5 let in je isto kot si ti opisala-kot bi opisovala mojo hčero,imam še eno  4,5let in je nemogoča ,daj napiši mi zs nasvete lepo prosim ker smo na koncu z živci

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 41
   RE: Moji otroci!
26.2.2009 22:51:05   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi

Hvala lepa, Gina. Vprašala sem zato, ker iz prejšnih odgovorov tega ni bilo razbrati. iz moje prakse pa spoznavam, da starši potem enačijo izsiljevanje in jok, ki ima razlog.


Zanimivo, jaz pa spoznavam ravno iz prakse obratno, da vsako izsiljevanje enačijo z jokom, ki ima razlog in ga temu primerno tretirajo. Kot bi midve živeli na različnih planetih. user posted image user posted image

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 42
   RE: Moji otroci!
27.2.2009 7:50:26   
viktorija80
IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi

v moji 30-letni praksi pri delu z otroci sem spoznala, da vsi starši želijo najboljše za svoje otroke. res pa je, da se pogosto dogaja, da se sami ne znajdejo kako reagirati v dani situaciji. ker želijo za otroke najboljše včasih naredijo dobronamerno prav obratno. zato v mojem prostem času svetujem staršem, kako najti skupno pot z njihovimi otroci. z Viktorijo 80 sva veliko kontaktirali preko z.s. in prav ona je mama, ki si je tako kot si mnoge ne, priznala, da nekaj ne dela najbolje. ker so se zelo hitro pokazali pozitivni rezultati pri njenih otrocih je jasno, da je bila v družini ljubezen, ki pa jo pogosto ne damo otrokom na pravi način. Viktorija80, čestitam, ker dajete vašim otrokom ljubezen in ker iščete rešitve, ki ste jih v vzgoji tudi našla.



Hvala zinkazi user posted image

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 43
   RE: Moji otroci!
27.2.2009 7:58:18   
viktorija80
IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi

Hvala lepa, Gina. Vprašala sem zato, ker iz prejšnih odgovorov tega ni bilo razbrati. iz moje prakse pa spoznavam, da starši potem enačijo izsiljevanje in jok, ki ima razlog.


Zanimivo, jaz pa spoznavam ravno iz prakse obratno, da vsako izsiljevanje enačijo z jokom, ki ima razlog in ga temu primerno tretirajo. Kot bi midve živeli na različnih planetih. user posted image user posted image



Saj je v veliko primerih tako podobno,da starš ne ve.Recimo se mi hči začne v trgovini jokat,ker ji ne kupim recimo dotične pobarvanke s konji,ki jih ima rada,ampak kupim cenejšo. Seveda je žalostna,ker ima konje raje in se joče. In potem cel čas v trgovini joče. Torej,a je to izsiljevanje ali jok z razlogom. Po moje je kar oboje.In kaj naj naredim v takem primeru?
To je samo en banalen primer,je pa veliko takih situacij,ko veš,da se otrok joče z ralogom,ampak presega tvoje zmožnosti,da bi mu želje uresničil,a si otrok tega ne da dopovedat ali pa noče.
Pa to glede pobarvanke je bil samo primer.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 44
   RE: Moji otroci!
27.2.2009 22:53:29   
zinkazi
To s pobarvanko pa je po moje problem v konjih. Pravite, da jih ima hčerka rada. Mislim, da je želela pobarvanko s konji predvsem zaradi konjev, ne zaradi pobarvanke. Pri tej starosti je mogoče dobro, da otrok dobi žepnino in potem s tem denarjem kupi kar se odloči, ali pa prihrani za kaj večjega. Na ta način bo spoštovala denar. Kupila bo tisto, kar bo zares želela, poleg tega boste za njene malenkostne nakupe porabila manj, kot ste do sedaj. Mora pa vedeti, da je to njeno, če bo prvič kupila neumnost jo le opozorite, da potem ne dobi več denarja do naslednjega meseca, vendar ji dovolite da kupi, kar želi.

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 45
   RE: Moji otroci!
27.2.2009 23:03:17   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: viktorija80

Saj je v veliko primerih tako podobno,da starš ne ve.Recimo se mi hči začne v trgovini jokat,ker ji ne kupim recimo dotične pobarvanke s konji,ki jih ima rada,ampak kupim cenejšo. Seveda je žalostna,ker ima konje raje in se joče. In potem cel čas v trgovini joče. Torej,a je to izsiljevanje ali jok z razlogom. Po moje je kar oboje.In kaj naj naredim v takem primeru?
To je samo en banalen primer,je pa veliko takih situacij,ko veš,da se otrok joče z ralogom,ampak presega tvoje zmožnosti,da bi mu želje uresničil,a si otrok tega ne da dopovedat ali pa noče.
Pa to glede pobarvanke je bil samo primer.


Če bi jokala v trgovini zaradi konjev, bi jaz konkretno počepnila k njej in ji razložila, da vem da ji je hudo, ampak da resnično nimam denarja, da bi ji rada kupila, ampak da ne morem, ker je predraga, da lahko vzemeva tisto drugo pobarvanko, ali pa nobene, pa ji bom sprintala iz interneta druge konje doma. Potem bi hotela, da se odloči kako in kaj. In bi za odločitvijo stala. Če bi se kujala, bi ji povedala, da mi je strašno žal, da nimamo denarja, ampak da resnično ne morem pomagat. Da je življenje včasih malo zoprno in da se moramo včasih čemu odpovedat, da tako pač je in da nima smisla se še zraven kaznovat s tem, da si dopovedujemo kako je to grozno, ker se ob takih mislih še slabše počutimo kot se sicer, da poslabšajo naše počutje. Ker v resnici je to sicer res malo zoprno, da ne dobi željene pobarvanke, ampak katastofa pa ni (to bi povedala tako velikemu otroku, kot je tvoj, če bi bil manjši bi zadnji stavek spustila). Če bi delala v trgovini scene, bi ji rekla, da mora nehat, da nisem jaz kriva, ker ne zaslužim dovolj,da se trudim najboljše kar znam, da ji kupim vse, kar sploh lahko, prej kot meni in da naj spoštuje to - da je to njeno vedenje do mene nesramno. Povedala bi ji tudi to, da če ne bo nehala, da ji ne bom kupila nobene pobarvanke, niti ji ne bom doma sprintala konjev danes. Če še ne bi nehala, bi se obrnila in šla ven iz trgovine.

Podobno bi reagirala vsakič, ko bi šlo za podobne primere. Pa žepnina je tudi fajn ideja. Nekaj denarja otrok mora imeti, da z njim razpolaga sam, potem tudi vidi, da se ni lahko odločiti, kaj od vsega željenega bi si kupil.

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 46
   RE: Moji otroci!
28.2.2009 7:42:35   
viktorija80
Zanima me tole glede žepnine. Koliko bi naj bil otrok star,ko dobi žepnino? Namreč midva z možem do sedaj nisva dajala kake žepnine. Sva pa zmeraj v trgovini dala možnost vsem trem,da si izberejo nekaj malega.
Žal je pri hčeri tako,da vedno hoče največ in najdražje. Medtem,ko si tamaladva zaželita samo žemljico ali sadno rezino,si ona želi igrače in podobno.
Tole s pobarvanko je samo en primer. Konje sem ji kasneje doma tudi sprintala,vendar to ni bilo dovolj v redu.
Zdaj razmišljam,da bi punci začela dajat kako žepnino,vendar jo bo najverjetneje porabila za sladkarije,vse ostalo pa bo pričakovala,da ji kupim jaz in bo spet jokala po trgovini,ko bom rekla da ne.
Zaradi tega vedenja je ostala že tudi doma in smo šli mi sami v trgovino,ker sem bila na trenutke že čist obupana.
Me prav zanima,kako bo danes v trgovini. Stanje doma se je resnično izboljšalo,kako bo pa v javnosti,kjer je bilo vedno še huje,kot doma,bomo pa videli danes.
Ne upam,pa si nič napovedat.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 47
   RE: Moji otroci!
28.2.2009 12:52:48   
Gina
Če boš ti vztrajala, da ima svoj denar, pa naj si kupi kar si hoče, ti pa ji hkrati ne boš kupovala ničesar recimo večjega od 1 euro v trgovini (jaz vedno postavim čist konkretno mejo koliko za koliko denarja si lahko izberejo - saj za ta denar dobiš sladkarijo ali plastenko pijače ali kaj podobnega) , bo ugotovila, kako reči funkcionirajo. Sicer boš imela pa težave cel lajf. Imam kolegico, ki ni znala postavit te meje in jo dete, zdaj že v srednji šoli vsakodnevno izsiljuje z denarjem. Mu ga da za malico, on zapravi prvi dan, potem ap teži, izsiljuje, da se bo ubil, da ga ne bo nazaj domov, ji piše grozilne smse, pravi da je edini luzer med družbo in take zadeve. potem ona popusti za čisto malo, mu da par eurov, on ve, da bo naslednjič spet s takim teženjem, in aja...razbija po stanovanju, če mu kaj ni, pa tuli kot žival,...daleč prišel. Potem ponavlja svoje vedenje in izsiljuje, dokler ni njej dovolj, ap mu da spet 5,10eur da bo ja mir. potem zahteva, da mu kupi znamke oblačil, pa resnično nimajo denarja dovolj, težko pridejo čez mesec skozi, ampak on zahteva, ker se očitno z znamkami dokazuje. In ni nikdar mir, niti on ne zna ravnat z denarjem, njo pa ves čas skrbi in se sekira. Vsako leto kasneje bo težje. Če ji nekaj pomenijo velike reči, jo moraš naučit šparat. Če ji veliko pomenijo majhne reči, pa naj zapravi sproti. vseeno je, važno je, da on ve, da je pri denarju meja, da ga je samo toliko, kot ga je in da se nauči sama shajat s tem.

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 48
   RE: Moji otroci!
28.2.2009 14:19:32   
zinkazi
jaz pa poznam primere, kar nekaj jih je bilo podobnih. zadnja deklica je stara 8. let. vsak mesec dobi 10 €. včasih si kupi kakšno malenkost. običajno si shranjuje toliko časa, da ima denar za tisto, kar si želi. ta trenutek so to kocke. seveda je potrebno otroku povedati. dobiš toliko in toliko denarja. za to si lahko kupiš toliko žvečilcev, ali eno pobarvanko. če boš porabila za neumnosti ne dobiš nič. da pubertetnik ve kje so meje, mu jih je potrebno postaviti dovolj zgodaj. mislim, da z žepnino lahko otroka postavimo v takšno situacijo, da ve kje so meje. na ta način se nauči odgovornosti do denarja.

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 49
   RE: Moji otroci!
2.3.2009 8:45:44   
viktorija80
Moram povedat,da nam je v trgovini šlo presenetljivo dobro. Cmerjenja in jokanja s strani hčerke ni bilo,zdaj pa stiskam pesti,da bo tako tudi v prihodnje.
Za žepnino pa sva se z možem pogovarjala in sva se odločila,da jo bo začela dobivat. Res pa bi si želela,da bi potem ta denar porabila za pameten nakup. Se bojim,da ji bom preveč težila,če si bo kupovala samo bonbončke in žvečilne,kot je v njeni navadi,ko dobi od babice kak evro.
Sem bom morala,kar krepko za jezik ugriznit,da ne bom na koncu še jaz tečna. user posted image

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 50
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2] 3   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





BLOG: Ni lepšega, kot je rojevanje novega ...
Porodne babice so velik del mojega življenja. Delala sem že z mnogimi babicami, nekaj pa jih poznam tudi na bolj osebni ...
BLOG: Kaj je zdravje?
Nacionalna agencija za javno zdravje poroča, da število izdanih receptov skozi leta ves čas narašča. Živimo torej dlje, ...




Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?