|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Nahajate se:
Forum > [Otrok] > Vzgoja > RE: Moji otroci!
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Moji otroci!
2.3.2009 12:51:53   
zinkazi
za vse nas je značilno, da se na izkušnjah učimo, jaz svetujem vsakemu, naj takoj pri sebi razčisti, da bo prvo žepnino otrok porabil za sladkarije in nepotrebne drobnarije. če potem mi vstrajamo, da do našega naslednjega plačilnega dne ne dobi ničesar ko si zaželi kaj pametnega mu povemo, da bo to lahko kupil ob naslednji žepnini, potem bodo nakupi vse pametnejši. če razmišljamo, da otroku s tem, da mu ne težimo pripomoremo do pametnih odločitev, zmoremo narediti tudi to, kar nam včasih ni uspevalo. ali ste vašo deklico pohvalila, ker je bila tako krasna?

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 51
   RE: Moji otroci!
10.3.2009 15:55:12   
ronja
Recimo se mi hči začne v trgovini jokat,ker ji ne kupim recimo dotične pobarvanke s konji,ki jih ima rada,ampak kupim cenejšo. Seveda je žalostna,ker ima konje raje in se joče. In potem cel čas v trgovini joče. Torej,a je to izsiljevanje ali jok z razlogom. Po moje je kar oboje.In kaj naj naredim v takem primeru?

Moje še niso toliko stare, ampak ti povem, kaj mislim zdaj, da bi/bom naredila: dvakrat ne bi kupila nič, naslednijč pa tisto, ki si jo želi. In ji povedala, da nimamo denarja vsakič za tako pobarvanko, ampak da jo bo takratpa takrat pa dobila in to tisto, ki si jo želi, ampak do takrat pa nobene. Ali pa bi ji narisala konje na šmir papir (tega je v vsaki pisarni na tone), pa naj jih barva ali pa bi sprintala liste iz neta (lahko tudi na šmir papir, nje ne bo motilo, če bo na drugi strani potiskan). To se mi ne zdi taka huda zahteva, njej pa veliko pomeni... Skratka en kompromis - da ne dobi zmeraj, ne dobi takoj, ampak dobi tisto, kar si res želi (pač čez nekaj časa). Če pa doma sprintani konji niso v redu, potem pa se mi zdi najboljša rešitev žepnina. Vendar pa s tem lahko kupi, kar si želi.

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 52
   RE: Moji otroci!
12.3.2009 9:25:33   
viktorija80
Ronja,morda imaš prav,vendar ne veš kako zelo vztraja ta naša punca z jokom. Glede tega ne popustim,vendar je to ni nič naučilo,da bi se nehala jokat. Prej se jaz razburim,kot ona utihne.
No,sicer pa je zdaj precej bolje. Ta mesec dobi prvo žepnino,pa bomo videli,kaj si bo kupila. Sem prepričana,da pobarvanka ne bo v ožjem izboru,ker ima veliko trenutnih muh,ki so že naslednji trenutek dokaj nepomembne.
Je kot muha enodnevnica. Težko veš,kaj bi jo resnično razveselilo za dalj časa in ne samo za en dan.

Imam pa eno vprašanje! Kako si naj starš razlaga situacijo,ko izve,da je bilo od ene vzgojiteljice k psihologu poslanih več,kot en otrok,češ da so nemogoči?
To se je namreč zgodilo v skupini našega najmlajšega. Zunaj na igrišču je ena mamica zelo pohvalila moje otroke,ko so tako pridni. Pa sem povedala,da so v vrtcu drugačnega mnenja in mi je povedala,da so tudi njo in še za eno mamico ve,ki so jo poslali k psihologu z otrokom. Meni še za najmlajšega sicer dotično tega niso rekli..morda bodo danes,ko grem na sestanek...ampak dokaj podobno. Da je zelo živahen(preveč) in podobno.
Torej so naši otroci res postali tako nemogoči,al kaj je zdaj to?
Malo me jezi,ampak se pa nočem kregat,ker bo to samo slabo za otroka,ko bo v varstvu.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 53
   RE: Moji otroci!
12.3.2009 19:49:42   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: viktorija80
Imam pa eno vprašanje! Kako si naj starš razlaga situacijo,ko izve,da je bilo od ene vzgojiteljice k psihologu poslanih več,kot en otrok,češ da so nemogoči?
Torej so naši otroci res postali tako nemogoči,al kaj je zdaj to?
Malo me jezi,ampak se pa nočem kregat,ker bo to samo slabo za otroka,ko bo v varstvu.


Ja, v resnici se je situacija kar se vzgojenosti otrok tiče, v zadnjih 15. letih drastično spremenila. Starši hočejo biti preveč samo prijatelji z otroki, pa ne prevzemajo več svoje odgovornosti za vzgojo otrok. Velikokrat se otroci vzgajajo sami. Mi je pa hecno, da hočejo potem starši svojo krivdo prevaliti na vzgojiteljico, a si hotela namignit, da ni sposobna al kako? Pojdi v skupino ali pa v razred, lahko en čist povprečni, pa ti povem,da povprečnega človeka povprečni slovenski razred dobesedno ven nese. MOraš imeti in prakso in biti zelo sposoben voditi samosvoje in samo sebe videče ljudi, da sploh normalno preživiš ne da bi se ti dobesedno odpeljalo. Ves čas jih učiš, da je še kdo drug na tem svetu, ne le oni, pa niti slučajno tričetrt njih tega nikdar ne dojame, ker jim doma z dejanji kažejo drugače. Pa ni samo pri nas tako, mislim v Sloveniji, sem se pogovarjala tudi z učiteljicami po Evropi ni nič drugače. Povsod gre trend v anarhijo. V resnici starši ne vzgajajo, akmpak gledajo, kako otroci vzgajajo sami sebe in še njih zraven menijo, da je to čisto ok, čeprav so na celi črti zatajili kot tisti, ki bi morali otroku dati varnost in jih usmeriti na prave poti. Se pa tudi zgodi, da je v kakšni skupini, razredu še posebno veliko "posebnih" otrok. Trije ali več so skoraj povsod. Je skoraj ne boš našla skupine, kjer bi bil samo eden. Moram ti povedati, da je večina otrok posebnih zaradi vzgoje in odnosa staršev do njih, v bistvu nevzgajanja, ampak zgolj prilagajanja staršev otrokom in ne verjamem da bi bilo res, da bi se res otroci v tako hudem številu rodili ne vem kako strašno drugačni in posebni. A veš, če je otrok že gensko malo poseben in preizkuša meje, ni čist nobenega ekstra posebnega problema nikdar z njim, če za otrokom stoji normalno trezno razmišljujoč in delujoč starš. NIkdar dolgoročno! Vse se uredi slej ko prej, četudi kaj že slučajno je. Problem nastane, kadar starš odpove na nekem nivoju, pa spodbuja problematično vedenje svojega otroka. No, vsaj jaz to tako vidim. Malo je treba pogledati vase. Zakaj bi se vzgojiteljica lagala? A misliš da ji je dolgčas, al se morda otrok v vrtcu res drugače vede, ali pa imate morda starši popolnoma drugačna merila o splošnoveljavnih standardih obnašanja, kaj pa vem. Samo standardi obnašanja niso zato, da bi vas kdo jezil, ampak ker nam, ljudem pač paše, da se ne zmerjamo vsepovprek in da se ne pretepamo vsepovprek in tako naprej. Imajo svoj namen. Zato je pametno otroka tega naučiti. Kaj pa vem. jaz to tako vidim.

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 54
   RE: Moji otroci!
12.3.2009 19:59:58   
Tina 28
Gina...se podpišem pod tvoj post...in res je tisto, ko praviš, da so vsaj trije neobvladljiviuser posted image ...pa na koncu te še najbolj vzljubijo, saj so očitno rabil mal vzgoje in mej...med letom pa to izgleda včasih katastrofalno. Oni to potrebujejo, da se počutijo varne. In neobvladljivi so zato, ker jih noben ne prizemlji...pol pa sami iščejo prave poti...predvsem pa pozornost.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 55
   RE: Moji otroci!
13.3.2009 7:57:43   
viktorija80
NE,moje vprašanje je bilo postavljeno zgolj kot začudenje z moje strani in ne kot nesposobnost vzgojiteljice.
Čeprav si lahko priznamo,da se najdejo tudi takšne,ki svojega dela ne znajo dobro opravljat. Žal nismo vsi rojeni za delo z veliko skupino otrok,a ne Gina? Saj sama pišeš ravno o tem.
Mene preseneča dejstvo,ki sem ga navedla. Verjetno pa je v tvojem pisanju zelo veliko resnice.

Lahko pa povem,da imata moja sinova,oba različne vzgojiteljice(ker nista v isti skupini) in na obeh straneh sem sama zadovoljna,ker kolikor jaz vidim se zelo trudijo. Res pa da ne slišiš vsak dan,da kot po tekočem traku pošiljajo otroke k psihologom,no vsaj jaz ne. Zdaj,ko je bilo pri starejšem fantu govora o tem,pa imam samo prevelike oči in sem malo pod stresom.
Sestanek je bil popolnoma drugačen,kot sem si ga predstavljala. Mali je star malo čez dve leti in je ravno v obdobju,ko se hoče čimbolj uveljavit. Čez to moramo vsi starši in tega se ne da kar preskočit. Povedala sem,da bo treba pač vztrajat tako doma,kot v vrtcu,da meje vseeno ostajajo. Je pa kak teden malo boljše,pa spet malo bolj hudo. Ob vsem tem pa je moj mali fantič zelo živahen in tudi to je stvar,ki je ne morem in ne smem zatirat,ampak mu dat možnost,da se giblje na prostosti. Vzgojiteljici je pa strah,ko teka,ker je iz vrtca prišel že tud z modricami.
Drugače,pa je bil vse prej kot pokaran. Pohvale so kar letele.

Pa rekla bi samo še tole...Če bi se vsi starši trudili in iskali pomoč,kot jo iščem jaz,bi bila prihodnjost naših otrok lepša.
Zakaj se zdaj smatra,da se moji otroci vzgajajo sami user posted image  Morda zato,ker sem toliko neumna ali pa pametna,da sem tukaj izlila svoja čustva in svojo stisko,ter prosim za pomoč?
Lahko povem,da sem se tukaj in preko ZS marsikaj naučila in marsikaj spoznala in to kar sem delala narobe popravljam.
Torej vsem,ki ste našle lepo besedo zame,hvala.


(odgovor članu Tina 28)
Neposredna povezava do sporočila: 56
   RE: Moji otroci!
13.3.2009 13:49:18   
zinkazi
Vsak starš je odgovoren za to, kar se z otroci dogaja. Vi, Viktorija80 ste vašo odgovornost prevzela in iščete kako v vaši družini vzpostaviti dobre odnose med vami. Vi ne morete v celoti odgovarjati za vedenje vaših otrok v vrtcu. Ja, v tolikšni meri, da doma poskrbite za čim boljšo vzgojo. Seveda se tudi v vrtcu odraža vzgoja, ki so je deležni otroci doma. Ampak vsak vzgojitelj je tisti, ki skupino vodi in odgovarja za to, kar se v skupini dogaja. V vseh letih mojega dela (poleti odhajam v penzijo), sem imela le enega otroka, za katerega bi trdila, da je problematičen, žal je bil deček prizadet, zato je potreboval posebno obravnavo, ki pa mu jo v skupini nisem mogla dati. To je bilo pred 20 leti. V času mojega dela, sem imela v skupini veliko živahnih otrok, ampak v vrtcu sem vedno sama prevzemala odgovornost za to, kar se dogaja. Z mnogimi njihovimi starši smo iskali skupne rešitve, kako jih najbolje voditi doma in v vrtcu. Pri delu z otroci je lahko otroke kritizirat, teže je staršem svetovati, kako otrokom ponudit najboljšo vzgojo. Najpomembneje je, da živahnim otrokom damo veliko možnosti za gibanje. Priznam, da je problem v šoli, kajti otroke že pri 6 letih posedimo v klopi in morajo mirovati vsaj 4 ure. Normalno je, da sproščajo nekje vso nabrano energijo. V vrtcu pa še vedno lahko damo otrokom veliko možnosti za gibanje. Meni so bili prav ti živahni otroci vedno izziv. Živahni otroci zahtevajo več angažiranja, treba jih je dobro spoznati in ugotoviti kaj ga pritegne in temu primerno ga je potrebno zaposliti. Kadar takega otroka kaznujemo z mirovanjem se v njih še bolj sproščajo snovi, ki ga silijo k raznim izpadom, provokacijam. Vzgojiteljica je šolana in naj bi bila sposobna voditi otroke tako, da skupina normalno funkcionira, če pa je še mlada, si bo morala nabrati izkušnje. Otroci v vrtcu, tako kot doma, preizkušajo meje do kam lahko gredo, še posebej pa živahni otroci. Doma starši, v vrtcu pa vzgojitelji postavljamo otrokom meje. Z ga. Gino se ne morem pogovarjati o delu v šoli kjer je ona očitno zaposlena, zato dela v šoli ne morem in ne želim komentirat, dobro pa poznam delo v vrtcu. Prav sedaj tudi spremljam od strani delo moje hčerke, ki je tudi zaposlena v vrtcu. V skupini imajo eno zelo, zelo živahno deklico, ki pa je zaradi pravega pristopa prav »zlata«.
Za dobro vzgojo predšolskih otrok je pomembno zaupanje sebi in svojim otrokom. Najboljše otroke in kasneje odrasle vzgojimo z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, postavljanjem meja in iskanjem dobrega v otroku. Kritika, zasmehovanje, stalne kazni povzročijo, da otrok odraste v človeka, ki si ne zaupa, ki o sebi misli slabo, je nezadovoljen s svojimi dejanji….

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 57
   RE: Moji otroci!
13.3.2009 19:22:41   
Gina
Viktorija, nihče ne govori, da je s tabo kaj narobe. Zakaj tako sklepaš? Govorila sem o čisto vsakdanjih izkušnjah, vsakodnevno jih doživljam, množice staršev. Ne jemlji reči osebno, ker forum se piše za široke množice. Me je pa zbodlo, da si začudena, če je to normalno, da je več kot en otrok za k psihologu. Zato sem ti morala razložiti reči iz prakse. Ma v resnici si vsak vzgojitelj, učitelj pomaga po svoje, jaz se najbolj zanesem nase, bolj kot na pomoč prishologov, ki sicer dobro mislijo, pa so večinoma v praksi malo manj doma, nekateri. Pa verjemi mi, da večinoma otroke z največjim veseljem pohvalim prav za vse, za kar so lahko pohvaljeni in v vsakem iščem dobro in ga tako ali tako vzamem za mojega in ga imam strašno rada- tudi v službi. Večina tistih, ki delamo v pedagoških poklicih je taka. Posvojimo te otroke, pa če so še ne vem kakšni lumpi. Enostavno iščeš dobre reči in sproti rešuješ vse, kar ni ok. Če ne ne bi preživel, če ne bi tako gledal. Nekateri pa seveda niso za ta poklic. Tako kot po vseh službah. Kaj češ, tudi tako pride. Škoda, ampak ne moreš kaj dosti pomagat.

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 58
   RE: Moji otroci!
13.3.2009 19:47:57   
Gina
Zinkazi, najprej ti moram povedati, da se tu na forumu vsi tikamo, zato bom to počela tudi jaz.
Druga stvar je, da mi je resnično zelo hecno in nerazumljivo, kako strašno obračaš prebrano v neke neresnice. V bistvu to ni samo nerazumljivo, ampak je nesramno.

IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi
Kritika, zasmehovanje, stalne kazni povzročijo, da otrok odraste v človeka, ki si ne zaupa, ki o sebi misli slabo, je nezadovoljen s svojimi dejanji….


Od kod ti ideje, da kdo otroka v šoli zasmehuje, jih stalno kaznuje in kritizira? Povedala sem ti že ne vem kolikokrat, da imaš zelo napačne predstave o rečeh ali pa jih narobe razumeš, ko jih prebereš. Zato me je prav strah, da bo starš, ki je že tako morda preveč v eno skrajnost, zaradi tebe zlezel še bolj v isto skrajnost. Pa ne govorim o viktoriji, ki se mi zdi precej realna mama. Množicam lahko škoduješ in srčno upam,d a večina premore toliko zdrave pameti, da ti ne bodo nasedli.

Poleg tega se mi zdi, da spadaš med tistih par oseb, ki obstajajo v vsaki službi, ki na vsakem sestanku trdijo, da v njihovem resorju, skupini pa vse štima, nimajo nobenih težav nikdar, niti če se svet sesuva zraven, čeprav cel kolektiv ve, da ta oseba ne govori resnice, vendar je tolk zakompleksana, da ne zmore priznati svoje nepopolnosti in se skriva za krinko, češ da je pri njej vse ok, saj če bo kdo zvedel,d a je kdaj kaj narobe, ona ne bo več popolna in fajn. Neverjetni so take sorte redki člani vsakega kolektiva, ki prepričujejo vse, kako so več kot odlični,samo vsi ostali so zanič in nesposobni, če povemo, da obstajajo tudi težave včasih....bolno.

Veš zinkazi, jaz nisem nič nesposobna in zadovoljni so z mano tako otroci, kot starši, pa tudi sodelavci, pa če ti še tolk v drek tunkaš celoten pedagoški sektor.
Pa še to, kar se šolskega dela tiče, se presneto motiš. Otroci ponavadi niso prav nič problematični v času usmerjenega dela, pouka. Takrat delajo in so pridni. Težave tudi skoraj nikdar niso ne vem kako hude v odnosu do učiteljic, vsaj na nižji stopnji ne. Težave so v času igre, predvsem v odnosih med vrstniki. V bistvu so odnosi na nuli. Niti pod razno ti ne verjamem, da pri vas noben otrok drugemu ne reče žal besede, ga udari, vrže kaj po luftu ali v koga ali zahteva zgolj zase vse pravice. Niti pod razno ti ne verjamem,da v važem vrtcu ni niti enega otroka, ki ne bi udaril starša v ihti sredi garderobe, ki se ne bi peljal na sprednjem sedežu, ki ne bi videl samo sebe in svojih pravic, ki ne bi hodil spat kadar bi on ukazačl, recimo v nedeljo po a si ti tud not padu - vprašaj jih, če to počno in posledično počno tudi vse ostalo, kar povzroči da neprespan in navajen da je vse po njegovo malo tepe otroke, jih grize ali jim samo puli igrače iz rok, jih preklinja in terorizira na svoj način, ter predvsem ne dovoli drugim normalnega mirnega življenja.....pa to nima veze z živahnimi otroki, ki so zelo fajn otroci ponavadi, ampak samo in izključno z nevljudnimi, žaljivimi in samo sebe videčimi otroki - vidiš, spet si zamešala pojme. O kakšnih živahnih otrocih govoriš??? Beseda o njih sploh ni tekla. Pojme mešaš. Jaz ti sicer lahko čisto verjamem,d a lahko na prilagojen način relativno normalno funkcioniraš, vendar to ne pomeni, da nimaš v skupini problematičnih otrok, ali pa so tvoji standardi morda tudi tako v podnu, da sploh ne opaziš nesramnosti in nevzgojenosti otrok, pa to čisto mirno prenašaš na škodo drugih otrok, ki morajo take otroke na svojih hrbtih prenašati, ker jih ne zaščitiš pred njimi in posledično je seveda potem zelo možno, da posledice nevzgoje prenašajo potem učiteljice v šoli, ki dobijo te iste otroke.

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 59
   RE: Moji otroci!
13.3.2009 21:16:18   
Tina 28
Priznam, da teme nisem podrobno brala, vendar mislim, da tvoj otrok, ki je bil deležen veliko pozornosti do prihoda novega člana...zdaj to pozornost išče na bolj negativen način. Če praviš, da je rabil veliko crklanja, zdaj pa mu ga novi dojenček malo odžira...se to nekje pokaže. Lepo, da ni ljubosumen in da ga ne obravnava kot dejstvo za manj pozornosti. Ampak je verjetno ugotovil, da če je bolj težaven, bo prej kdo pristopil, kot če želi priti v stik na lep način. Recimo..."mami a se greva igrat"...boš ti mogoče odgovorila..."malo počakaj, samo tamalega še previjem". Če pa ga bo kaj pobiksal...boš pa takoj prišla reševat situacijo. Povedati hočem, da otroku, ki potrebuje veliko pozornosti, to pač moramo dati, vendar ga sčasoma tudi naučiti, da se zamoti sam.

V vrtcu je verjetno problem isti. Ker v vsej množici otrok pridni ne zahtevajo veliko ubadanja...se veliko takih sicer prijetnih otrok začne obnašati bolj problematično, samo zato, da bi se vzgojiteljica bolj ukvarjala z njim.

Drugače je pa vsak otrok svet zase...včasih dobiš super otroke iz družin, kjer so starši vedno na bojni nogi...ali pa zelo razmontirane iz družin, ki so skladni v vzgoji in se ustrezno obnašajo. Pač pridejo brez navodil!

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 60
   RE: Moji otroci!
13.3.2009 21:25:33   
Tina 28
Kar se pa tiče tega, da je bilo več otrok poslanih k psihologinji: Mislim, da so verjetno preveč motili delo in niso upoštevali opozoril. Ker je pravica vseh otrok, da so pri delu nemoteni, je vzgojiteljica verjetno izkoristila prosto urico psihologinje in jih je poslala tja, da bi ostali v miru dokončali, njim bi se pa ohladile glave. Gotovo niso bili potrebni psihološke pomoči (sploh, če jih je bilo več), pač pa pogovor o njihovem trenutnem vedenju, ki je moteč za ostale. Če vzgojiteljica ne bi imela še ostalih otrok v skupini, bi to najbrž opravila sama. Tako, pa je verjetno prosila za pomoč psihologinjo, naj se malce pogovori z njimi...tudi otroci so bolj resno vzeli, da so šli čez mejo.

(odgovor članu Tina 28)
Neposredna povezava do sporočila: 61
   RE: Moji otroci!
13.3.2009 21:30:45   
Tina 28
Drugače pa ti dam prav, da si pozorna na spremembe v obašanju svojih otrok. In, da jemlješ vse zelo resno, čeprav si napisala, da zdaj nekateri menijo, da si slaba mati. Ni res...zamislila si se in hotela slišati še druga mnenja. Vsak otrok se malo krivi in  če pravočasno opaziš, se vse uredi. Če pa stvar ignoriraš, gre mogoče predaleč.
Kdo pa je že imel vse življenje dobrobdobja. Včasih pridejo tudi slabša in iz teh je treba kaj potegnit.
In lepo, da si slišala pohvale glede svojih otrok...sede, kajne!user posted image

(odgovor članu Tina 28)
Neposredna povezava do sporočila: 62
   RE: Moji otroci!
14.3.2009 8:13:20   
zinkazi
 
Gina, tudi jaz te bom tikala. Morda si to, kar sem napisala, narobe razumela. Moj namen ni, da bi ocenjevala delo pedagoških delavcev, niti ne kritika.  Hotela sem prikazat le dve plati, kako lahko vidimo istega otroka. Z njegovimi dobrimi stranmi, katere jaz imenujem »živahni otroci«, ali pa tako, kot jih vidiš ti, nemogoči otroci. Ko sem na koncu opisovala: kritiko, zasmehovanje… ali po drugi strani: vzpodbudo, pohvalo…., sem zgolj prikazala dva pristopa v vzgoji. Moj namen je bil, da starši sami ocenijo, kaj se jim zdi bolje. Niti ne nameravam s pedagoškimi delavci komentirati njihovega dela, ker se zgolj iz tega, kar človek napiše, ne more oceniti delo človeka, lahko se ocenijo le njegovi nasveti. Vedno in povsod pa bom trdila, da je mogoče vsakemu otroku pomagat pri izboljšanju vzgoje, če le starši žele na tem področju ukrepati.

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu Tina 28)
Neposredna povezava do sporočila: 63
   RE: Moji otroci!
14.3.2009 9:09:39   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi

 
Gina, tudi jaz te bom tikala. Morda si to, kar sem napisala, narobe razumela. Moj namen ni, da bi ocenjevala delo pedagoških delavcev, niti ne kritika.  Hotela sem prikazat le dve plati, kako lahko vidimo istega otroka. Z njegovimi dobrimi stranmi, katere jaz imenujem »živahni otroci«, ali pa tako, kot jih vidiš ti, nemogoči otroci. Ko sem na koncu opisovala: kritiko, zasmehovanje… ali po drugi strani: vzpodbudo, pohvalo…., sem zgolj prikazala dva pristopa v vzgoji. Moj namen je bil, da starši sami ocenijo, kaj se jim zdi bolje. Niti ne nameravam s pedagoškimi delavci komentirati njihovega dela, ker se zgolj iz tega, kar človek napiše, ne more oceniti delo človeka, lahko se ocenijo le njegovi nasveti. Vedno in povsod pa bom trdila, da je mogoče vsakemu otroku pomagat pri izboljšanju vzgoje, če le starši žele na tem področju ukrepati.


Ne, zinkazi, nikjer nisem pisala o nemogočih otrocih. Pisala sem o otrocih, ki na nekih področjih niso usvojili osnovnih pravil normalnega vedenja med ljudmi. Tega jih je treba naučiti. Vsi, ampak popolnoma vsi moji sodelavci, vključno z mano najprej probajo na lep, prijazen način. A ni to logično? Od kod ti sploh na tem svetu ideje, da kdo začne z dretjem in poniževanjem in kritiko in podobnim, resnično ne dojemam? Posledice pa sprožimo, kadar drugače ne gre. POniževanja v bistvu pri nas sploh nihče ne uporablja, tudi "kriticizma" ne. Povemo pa prav gotovo, če je nekaj narobe, da je nekaj narobe in se pogovorimo, kako bi se to dalo rešit naslednjič. To ni kritika, je postavljanje meja.  Morda so v vašem vrtcu taki primerki pedagoških delavcev, ki ponižujejo, pri nas jih k sreči, vsaj v moji bližini ni. Kadar pa pohvala, prijaznost, razlaga in podobno ne učinkujejo niti drugič, tretjič, niti desetič, pa je jasno, da se človek zaletava s svojim sistemom delovanja do otroka v zid, da je otrok že prvič razumel, samo se enostavno ne strinja s tabo in bo še vedno njegovo vedenje nevljudno in neprijazno, ker mu je to fajn in ok in tvoje prizadevanje in hvaljenje in prošnje sliši kot bla bla, marsikateri se vede morda celo ogrožujoče za druge otroke. Takrat pa moraš svoj sistem spremeniti, sicer učinkuješ kot tista želva, ki se je vsakič, ko je prišla mimo stebra vanj zaletela, pa se spraševala še po stoti ponovitvi, zakaj se ji steber ne umakne. In moraš zaščititi ostale otroke. MOraš, dolžen si jim zagotoviti nežno in prijazno otroštvo. Niso dolžni prenašati čisto nobenega teroriziranja od nikogar. kdo je zdaj bolj pomemben, en posameznik ali par njih, oz. vsi ostali otroci, ki so žrtve njihovega vedenja?

Sicer se pa strinjam s tabo v zadnjem stavku, da lahko pomagaš, če starši sodelujejo. No, to pa itak trobim že kar naprej. Če ni zaledja pri starših, sicer lahko sam kar precej dosežeš samo in izključno v svojem razredu, skupini, vendar to ni neka dolgoročna rešitev za tega konkretnega otroka.

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 64
   RE: Moji otroci!
14.3.2009 11:14:59   
zinkazi
Gina, to, na čemur slonijo tvoje izjave je namenjeno staršem, ne vem zakaj se kot pedagoški delavec zagovarjaš. Citiram kar sem napisala:
 
Za dobro vzgojo predšolskih otrok je pomembno zaupanje sebi in svojim otrokom. Najboljše otroke in kasneje odrasle vzgojimo z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, postavljanjem meja in iskanjem dobrega v otroku. Kritika, zasmehovanje, stalne kazni povzročijo, da otrok odraste v človeka, ki si ne zaupa, ki o sebi misli slabo, je nezadovoljen s svojimi dejanji….


Pa še druga moja izjava:

Z ga. Gino se ne morem pogovarjati o delu v šoli kjer je ona očitno zaposlena, zato dela v šoli ne morem in ne želim komentirat, dobro pa poznam delo v vrtcu.

To, kar sem napisala so moje izkušnje. Vaših izkušenj in prakse nisem komentirala. Za tem, kar sem napisala stojim in tega ne želim več in tudi ne bom razlagala. Moje mišljenje je namenjeno tistim staršem, ki se lahko z menoj strinjajo in jim moj način vzgoje lahko pomaga v nadaljnem življenju.

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 65
   RE: Moji otroci!
14.3.2009 11:48:54   
Anonimen
Zinkazi, Gina govori o razvajenih otrocih.
Živahni otroci so nekaj povsem drugega. So temperamentni, igrivi, ampak to nima nobene veze s samo vzgojo, ki so jo deležni. Ali si ali pa nisi živahen.
Drugo so razvajeni otroci, ki tega sicer niso sami krivi, krivi so starši, ki ne zmorejo otroka vzgajat v vseh perspektivah vzgoje, torej tudi v smislu postavljanja meja. Zaradi različnih vzrokov, ker nimajo časa, nimajo predstave, kaj sploh hočejo z vzgojo doseči, so imeli doma preveč avtoritarne starše in sedaj prakticirajo kontra temu,... različno torej in velika večina ne zmore kančka samokritike - ta pa je tista, ki nam omogoča spreminjati svoje vzgojne pristope.
Neglede na vzrok pa nikakor ni problem zasmehovnaje, stalne kazni itd. oni tega sploh ne poznajo. Poznajo samo pohvale, vzpodbude in stalno prilagajanje njihovim željam. Vedno se vsi prilagajajo njim, nikoli pa se to ne zahteva od njih. Čisto preprost primer: obnašanje pri mizi. Meni je osnoven bonton, da se je za mizo, lepo, brez packanja, družina kot skupnost, malo se poklepeta.... Pa vendar večina otrok, ki jih poznam, med kosilom (govorim o 2-letnikih in več) teka sem in tja, mamice pa za njimi z žlico, v svoji ljubezni skuhajo celo več jedi, da otrok ja ne bo lačen... Otrok nima jasnih osnovnih pravil bontona, ne spoštuje potreb drugih članov družine, da lahko vsak poje v miru, celoten obrok pa je podrejen njemu. OK, če gre samo za ta problem(ček), ampak če je celotno družinsko življenje podrejeno otroku, če si starš ne upa ugasiti TV-ja ali računalnika, da otrok ne bo vpil, če starš ne ukrepa niti z glasom, ko otrok udari sovrstnika, če se staršu zdi normalno, da otrok diktira, kdaj bodo šli od doma, če otrok starša udari in ima to samo za fazo, ki bo prešla... potem tu ni nobene stalne kazni, zasmehovnaja, itd., je samo večno popuščanje otroku. Je veliko nespoštovanja s strani otroka in popolnoma nobene avtoritete s strani starša. Starš ni prijatelj, je otrokov vodnik na poti do samostojnega življenja. Kako ga usmeriti in upoštevati njegove individualne značilnosti, istočasno pa mu pokazati osnovne norme družbe, v kateri živimo.
Pa niso krivi otroci, da so prepušče ni sami sebi.

< Sporočilo je popravil Ankica -- 14.3.2009 11:51:27 >

(odgovor članu zinkazi)
  Neposredna povezava do sporočila: 66
   RE: Moji otroci!
14.3.2009 15:24:41   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica


Neglede na vzrok pa nikakor ni problem zasmehovnaje, stalne kazni itd. oni tega sploh ne poznajo. Poznajo samo pohvale, vzpodbude in stalno prilagajanje njihovim željam. Vedno se vsi prilagajajo njim, nikoli pa se to ne zahteva od njih.

Otrok nima jasnih osnovnih pravil bontona, ne spoštuje potreb drugih članov družine, da lahko vsak poje v miru, celoten obrok pa je podrejen njemu. OK, če gre samo za ta problem(ček), ampak če je celotno družinsko življenje podrejeno otroku, če si starš ne upa ugasiti TV-ja ali računalnika, da otrok ne bo vpil, če starš ne ukrepa niti z glasom, ko otrok udari sovrstnika, če se staršu zdi normalno, da otrok diktira, kdaj bodo šli od doma, če otrok starša udari in ima to samo za fazo, ki bo prešla... potem tu ni nobene stalne kazni, zasmehovnaja, itd., je samo večno popuščanje otroku. Je veliko nespoštovanja s strani otroka in popolnoma nobene avtoritete s strani starša. Starš ni prijatelj, je otrokov vodnik na poti do samostojnega življenja. Kako ga usmeriti in upoštevati njegove individualne značilnosti, istočasno pa mu pokazati osnovne norme družbe, v kateri živimo.



user posted image user posted image user posted image  zelo lepo si napisala user posted image

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 67
   RE: Moji otroci!
14.3.2009 15:27:15   
Gina
Pa še to, zinkazi, sama sem kar precej delala v vrtcu, imam izkušnje, kar nekaj njih, ker je moja prva izobrazba vzgojiteljska. Tako da tudi ta tvoj izgovor ne zdrži.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 68
   RE: Moji otroci!
14.3.2009 17:48:35   
viktorija80
IZVIRNO SPOROČILO: Tina 28

Kar se pa tiče tega, da je bilo več otrok poslanih k psihologinji: Mislim, da so verjetno preveč motili delo in niso upoštevali opozoril. Ker je pravica vseh otrok, da so pri delu nemoteni, je vzgojiteljica verjetno izkoristila prosto urico psihologinje in jih je poslala tja, da bi ostali v miru dokončali, njim bi se pa ohladile glave. Gotovo niso bili potrebni psihološke pomoči (sploh, če jih je bilo več), pač pa pogovor o njihovem trenutnem vedenju, ki je moteč za ostale. Če vzgojiteljica ne bi imela še ostalih otrok v skupini, bi to najbrž opravila sama. Tako, pa je verjetno prosila za pomoč psihologinjo, naj se malce pogovori z njimi...tudi otroci so bolj resno vzeli, da so šli čez mejo.



Verjetno si narobe razumela. Tukaj se gre zato,da je vzgojiteljica poslala starše z otroci k psihologu. To se ne dogaja v času vrtca,kar pomeni,da če je moteč nimajo tako hitre rešitve,kot otroka poslat drugam,niti tega ne smejo,če se starši ne strinjajo.
Jaz sem sedaj pristala,da bo tavelikega fanta opazovala pedagoginja zaposlena  v vrtcu in bo na koncu podala svoje mnenje.
Sicer je bilo pri njem po prvem sestanku izboljšanje tako veliko,da so se kar čudile,da je skoraj čez noč tako super. Zdaj v preteklem tednu pa je bilo spet slabše.
Vzroke še iščemo,čeprav sumim obisk pri mojih staših,kjer so vsi trije,zaradi male sestrične ostali dokaj neopaženi.
Sicer pa mi pohvale veliko pomenijo,ker mi to pove,da sem na pravi poti. user posted image

< Sporočilo je popravil viktorija80 -- 14.3.2009 17:55:38 >

(odgovor članu Tina 28)
Neposredna povezava do sporočila: 69
   RE: Moji otroci!
14.3.2009 18:15:12   
viktorija80
Rad bi povedala samo še to,da univerzalnega recepta za vzgojo otrok žal ni. Vsak otrok je svet zase in potrebuje čisto malo drugačen pristop. Meni osebno se ne zdi,da bi se vajini(Zinkazi in Gina) nasveti bistveno razlikovali. Obe vztrajata pri tem,da je otrokom treba postavit jasne meje in jih obenem imeti rad. To je pa bistvo,vse ostalo pa rabi svojstven pristop. Meni je Zinkazi veliko pomagala,tudi preko ZS. Prej sem enostavno pozabila otroke pohavlit,samo še kregali smo se,največ z najstarejšo hčerjo,pa vseeno sta bila prisotna tudi maldva.
Zdaj se trudim,da jih veliko pohvalim,da sem resnično veliko z njimi in da se za jezik ugriznem,ko bi že hotela izbruhnit.
Stanje se je bistveno spremenilo. Kregamo se ne in smo posledično vsi bolj zadovoljni.

Kar se pa tiče živahnosti otrok in to ocenjevanje otroka,kot nemogočega pa sem sama doživela. Moj mali je pravi mali modri dirkač in takrat nima časa kogarkoli poslušat. So ga že skoraj označili,češ da je nemogoč.
Poleg tega pa ravno najbolj preizkuša meje in to je že dober recept,da te vzamejo pod drobnogled.
Sicer pa je,kljub svoji živahnosti zelo priden in pameten fantek in to smo tudi na sestanku izpostavili in ga bomo v tej smeri tudi usmerjali.

Gina,moj prejšnji post pa je bil namenjen bolj Tini 28,ki pa je kasneje napisala,da niti ni vsega prebrala in je bilo verjetno njeno mnenje podano iz zadnjih postov. Vem,da je ta forum za širšo javnost,zato pa tudi ne želim,da bi se tukaj ljudje začeli kritizirat in bi si katera mamica premislila,ko bi želela prositi za pomoč.
Naj vidijo,da ste prijetne in ji boste pomagale,tako kot ste meni in resnično ste mi user posted image  Hvala!

< Sporočilo je popravil viktorija80 -- 14.3.2009 18:16:50 >

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 70
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Pojdi na:





Najbolj brane vsebine v rubrikiNajbolj brane vsebine v rubriki
BLOG: Ko ti gredo otroci vse bolj na živce...
Ne morem več, je kričalo vse v meni. Nimam vam več kaj dati, je odzvanjalo v meni. Pa sem se še kar gnala. Nisem hotela ...
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
links
VSE V RUBRIKI
NASLOVNA STRAN RUBIRKE
FORUMI


Najbolj brane vsebine v rubriki Zadnje s foruma
links
NOVE TEME
PRILJUBLJENE TEME
VSI FORUMI


Anketa

Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?

 
 
back to top

Zanositev

Nosečnost

Dojenček

Otrok

Rubrike

Orodja in aplikacije

Koledarji in e-novice

Projekti in akcije

Splošno