Anonimen
|
Eh, pa, kje ste me zdaj našli!
Mislim, težko, da bi lahko kaj povedal o dnevu, ko sem privekal na svet, težko bi se spomnil, ker smo dečica tisti dan bili preveč zaposleni s tuljenjem, lulanjem in kakanjem, skratka nismo se pustili motiti, odločno smo ljudjem okoli sebe dali na znanje, da je od tega trenutka na pohodu, kot bi rekel moj stari, koncentrat generacija.
Česar se pa brez večjih problemov spomnim je... spomnim se starega klinčevega tobogana brez drče po katerem so se starejši in pogumnejši otroci spuščali na samo njim znan način. Ni nam dalo miru, prepričani smo bili, da je to kar delajo oni prav. Davek za otroško razigranost in neumnost je bil visok - pregriznjen jezik. Vseeno mi je bilo za police v trgovinah, nisem se obremenjeval s tem koliko vrst kruha imamo na razpolago, itak sem še mesec-dva bil na tekoči hrani - čokolino maajka.
B`lo je lepo.
Spomnim se, da so me starejši pubeci enega zimskega belega dne pobrali in smo šli pod Ledino. Valjda da jaz ne bi mel kaj delat z njimi, če ne bi bil edini, ki je imel sanke. Pa so frajerji barantali z mojo staro, glejte gospa, ni problema, pazli ga bomo, čuvali ga bomo, z nami mu nima kaj bit, sanke pa se itak ne morejo zlomit ker so kovinske - hand made by Metalna. Spomnim se ko danes, peš tja, prelepo, v družbi odrasle gospode, katere sem gledal kot bogove. Štelo mi je v čast, da so me sprejeli medse. Naivnost pa taka! Moker sem bil do gole kože, vse je premočlo, trenerka mokra voda, pajacov itak nismo meli, zeblo me je ko interniranca v sibirskem gulagu. Niti sam ne vem kako sem prišel domov, bližje kot sem bil dlje se mi je zdelo, zadnjih dvesto metrov sem se obrnil ta starejšim: "Jebite se vsi!" in gasa domov. Termoakomulacijska pečka, ona stara, ko žere ko tanker, vroča, lepa kot nikoli, mamljiva, vzemi me med svoje odeje. Ta pečka je bila pravi simbol tistih starih časov. Redukcija je bila čista romantika. Če ne bi bilo določene osebe, bi bil čisto pozabil na učenje pod svečo, s to razliko, da meni ni uspelo zažgati las. Kot malega so me kratko strigli.
Lepo je b`lo.
Spomnim se vseh "dvojk", ki so mi požrle "kikare". Stari je vedno skrbel, da je pri hiši bla vsaj ena nogometna žoga, tista ta prava, usnjena, edina na hofu. Pa smo brcali, kaj te češ druga, pa vedno so se starci bunli ne na cesto. Glejte, tam, ko je trava, pa goli, ne smemo, ker se bunijo zaradi perila. Pravzaprav niso bli goli, ampak "štange" za perilo, z ozirom da pa smo bajto okupirali mahoma čefurji, je bilo jasno da se je belo perilo vsak božji dan na soncu svetilo v vsej svoji belini, krasilo naše igrišče s vso svojo svežino in popolno čistostjo, jasno, vse dokler nismo mi prišli. Do takrat pa čista dekoracija, ob kateri smo deca vesili nosove. Meli smo zajebanega hišnika. Torej, in ker čez cesto, na šolsko igrišče nismo smeli, smo pač brcali na dovozu, zraven Betnavske. In potem so "dvojke" šibale mimo, takrat je mestni avtobus menda bil edino prevozno sredstvo na cestah - tako se je vsaj zdelo. In normalno, da smo brcali, pa nismo pazili, sicer pa, žoga je okrogla, nikoli ne veš kam pade.
Samo smo gledali, ko je zletela proti cesti, v tistem bus mimo, ode moja rdeče-bela lepotica u tri krasne. Počila je po šivih, dobesedno. Ne vem, če nisem ravno jaz bil tisti, ki sem jo poslal v smrt. Kak razložit zdaj fotru?
"Nema problema, sine, dobićeš novu, još ljepšu, dvije."
Spomnim se teh njegovih prihodov domov, vedno me je našo na dvorišču in vedno, ampak vedno sem ga najprej slišal, šele potem videl. Imel je tisti edinstveni žvižg, njegov, točno sem vedel komu je namenjen. In smo zopet brcali, pa vedno se je hišnik buno. Protestiral je, zgražal se je nad otroci ker da niso spoštovali avtoritete. Ma ko te jebe deda, kaj si prišo gušit. In nam je vzel žogo, jaz domov fotru, našega orožja smo se fantastično zavedali - jok. Stari v cokle pa ven, nadrkan ko pes, daj vamo loptu đede! Samo sem gledal kak` je letela med bele rjuhe.
Hvala ti Plosko za sav onaj fudbal što si mi donosio, hvala ti brkati što si me žario svojom bradom, hvala ti carino što si se jedini zauzimao za nas kad nam nisu dali da blejimo po dvorištu, hvala ti za sve, ćaća!!! Da mu jebeš mater, ne mogu da kažem da nisi bio dobar otac. Zaboga, šta se to desilo???
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). Igrač nismo imeli, morda kakšno žogo, ah ja, pa imela sem punčko, ne vem iz katere roke že, vendar bila je samo moja..... 
: trampolin, letalo na daljinca, aaaaahhhhhhhhhhhhhhhhhh, skrivalnice so butaste...) 
, tako, da niti niso bile tako slaba stvar. Ampak nekako se mi zdi, da smo vse te Milkine ideje preživeli brez večjih travm. Kaj bi bilo pa danes? Konec sveta po ta malem.
. 
. Sem pa tudi jaz imela več od staršev kot majo nekateri današnji otroci - naš je še premajhen, da bi to občutil, pa upam, da mu ne bo treba - da mu bova dovolj na voljo. 
