Kerensa*
|
Parkirala sva pri Regatnem centru in jaz sem flegma stopila do dveh starejših gospodov, ki sta klepetala na sončku ter ju vprašala, če mora vesta, kje je "hiša Justin raj", pa mi eden od njiju pravi:"Vanjo gledate". Ja kje, mater?! In mi pokaže gromozansko (za moje pojme) rumeno VILO (ne hišo!) točno nad Regatnim centrom! Mene je skoraj kap. Pa to ni HIŠA, no! Okrog nje toliko (ograjene, seveda) zemlje, da so se mi kar dolarski znaki začeli vrteti pred očmi. "Koga pa iščete v tej hiši?" me vpraša gospod. "Uf, hm, am... pokojnika." Debelo me pogleda, nakar mu povem, da ne iščem nobene osebe, temveč bi rada slikala kraj, kjer je živel moj stric. "Kdo pa je bil Vaš stric?" "Florijan Peternel," sem rekla. "A Feri?" Ja, f*ck, no, a ga je cel Bled poznal al'' kaj?
Izvem, da je moj stric rad malce bolj pregloboko pogledal v kozarec, da je, kljub temu, da sam ni bil brezdomec, rad popival z blejskimi klošarji in vaškimi pijančki v lokalu "Šmon" nekje pod gradom in da ob smrti ni imel ničesar. OK, Kerensa, poslovi se od vile na Bledu. S Coltom poskušava najti dostop do vile s spodnje strani. Optimista. Več metrov visoka ograja, vrata zaklenjena. Naredim nekaj fotografij. Gospod pove, da je dostop z avtomobilom z zgoranje strani, ampak da je novi lastnik te vile Florijanovo hišico, ki je stala na tej parceli, podrl. Menda je ostala samo še klet. Nazaj v avto in cel krog, da prideva na vrh. Nekaj fotografij, zoom seveda, za dostop sva se pa lahko obrisala pod nosom. Pričakala so naju nekaj metrov visoka, črna, kovinska vrata, zvonec brez priimka na domofonu in KAMERA, uperjena v naju! Na sosednji parceli pa res velika, bela, steklena vila od Koširja. Samo obrnila sva se lahko in šla. In preklinjala, od kod nekaterim takšni milijoni eurov.
Počitek in debata v slaščičarni hotela Sava. Colt pivo, jaz Coca Colo. Pa štiri kremšnite za domov, seveda - brez tega ne gre. Ko sem dobila račun, me je skoraj kap! Očitno v ceno pijače vštejejo še pogled na jezero! Zunaj pa 18 stopinj - jaz sem se že kuhala. Ura pa skoraj 13:00. Colt se nameni proti Jesenicam, mene pa odloži v Žirovnici na avtobusni postaji (ki je poleg železniške). Odpelje se, jaz pa pogledam vozni red. EDINI avtobus za v Ljubljano gre 1x dnevno in to ob 5:58 zjutraj! U, je*enti, kako potem šele vozi vlak?! Hvala Bogu za kolega taxista, ki je v pol ure prišel pome, drugače bi jaz prespala v Žirovnici (pojma nimam, kje sem dejansko sploh bila).
Doma pa Internet in akcija. Kdo je lastnik Justinega raja? Hitro ga najdem, poleg njega pa tudi zanimiv podatek - da je do nekaterih parcel na Bledu in v Bohinju prišel na menda nezakonit način. Dolarski znaki so se mi spet začeli vrteti pred očmi. Zdaj moram torej ugotoviti, ali je bil moj stric lastnik te parcele in kako je do nje prišel sedajšnji lastnik, LJUBLJANČAN, ki ima eno enoto svojega podjetja nasproti mene, v BTC-ju. Zna biti, da dobi moj obisk. Hudič, kakršen sem in kakor znam iti z glavo skozi zid, bom že izvohala tole. Porkaduš - vila s parcelo je ocenjena na 5 milijonov €!
Danes ne grem na Gorenjsko, čeprav sem mislila iti. Moram posodobiti družinsko drevo, napisati e-maile v Radovljico, na Bled, na Jesenice in v Sarajevo, odpeljati go. Pes k zobozdravniku (sem prestavila iz prejšnjega tedna), poslati Pubertetnika na nogometno tekmo in, kar je najpomembneje, najti povezavo med mano in temi petimi milijoni eurov!
|
Natisni
že greeeeem.
), ki naredi (skoraj) vse, da doseže zastavljen cilj in pri tem ostajaš zvesta sama sebi. In to je ena izmed lastnosti, ki me vedno znova fascinirajo. Bravo punca!
