urskaf
|
Jst se tudi z našo mamo večkrat kregam, ko hoče malemu vse pustit. Pa odpira vse predale pa omare,... jst ga kregam, ona pa: "Pa pusti ga, saj lahko." Jst pa nazaj: "Saj ni res. Ne sme doma, pa tudi tukaj ne bo." Doma ima en predal, ko ga lahko odpre (kuhle, pa take stvari), saj vsega mu tud ne morem prepovedat, pa potem iščem stvari po celem stanovanju...  , ostalo mora pustit pa pri miru. Pa sma se nekak dogovorila in on tudi to ve. Vse seda, sam voljo moraš imet. Pa nikoli popuščat. Če se nekaj odločiš, moraš vztrajat pri tem.
Moj nečak ni hotel nikoli zaspati sam, je vedno moral nekdo zraven ležat. Naš mali je od 6. tedna v svoji sobici, zaspi samo, če ga pustiš čisto pri miru. Če ga hodiš gledat, ga sam zmotiš, ker misli, da si prišel po njega...
Ne vem no, jst sem zmeri jamrala kak so vzgojili nečaka (sestra je samohranilka, pa sta ji starša pomagala), pa so mi zmeraj rekli boš že vidla, ko boš imela svojega. Zdaj se pa sam čudijo, kak mam jst "čudežnega" otroka. Tak pridnega, mirnega, ubogljivega... Je pač tak, kot sem si jst predstavljala, da mora otrok bit.
|
Natisni
