Hator
|
otrokovega življenja in ob prepirih mnogi starši pomislijo na disciplino in o njej govorijo. Čas je sicer pravi, okolje pa ne. Dojenček, ki že skoraj shodi in spregovori, je vsekakor zmožen razumeti, kaj pomeni "ne" in ubogati odrasle, celo če včasih noče. Ni pa se sposoben spoprijeti z jezo staršev, kadar ne uboga, saj ne dojema razlogov zanjo. Otrok pač ne more vedeti, da je bila zadnja mala katastrofa, ki jo je povzročil za vas kaplja čez rob.
Ne glede na to, kaj vam predlagajo drugi, otroka ne morete "razvaditi" ali mu nakopati poznejših vedenjskih težav, če ga ne primete s trdo roko. Čim bolj zavestno ga imate radi in čim bolj uživate v tem, kako vam ljubezen vrača, tem bolje. Če razumete in mu vračate njegovo neizčrpno željo po nasmeških in objemih, vam bo postalo jasno, da vas nikakor noče jeziti. Vendar pa bo še dolgo trajalo, preden bo razumel, kaj vam je v veselje.
IZVIRNO SPOROČILO: DannyS
pelin, zame to kar je napisala yenny ne pomeni, da drži dojenček v šahu celo družino. Zame otroci in dojenčki, niso roboti, narejeni vsi po istem kopitu, ampak individuumi, z različnimi potrebami in željami. Kje je napisano, da bi moral vsak dojenček sedeti mirno v vozičku tudi po pet ur, kje piše da bi se moral vsak dojenček počutiti udobno v avtosedežu ali pa sedeti mirno v nakupovalnem vozičku, medtem ko mamica ali očka nakupujeta... in še bi se lahko naštelo takih primerov. In takoj, ko otrok kao "izstopa" malo iz teh norm "pridnega" otroka, je nemogoč, trmast in izsiljuje.
Tudi jaz menim, da vse kar preberem ni vedno uporabno, ampak iz več nasvetov, prebranega in izkušenj, poskušam izluščiti kar se bi mi zdelo uporabno. In, ja ne nabiram samo teoretičnega znanja, ampak imam doma skoraj eno leto starega fantka... ki ga imam za zelo pridnega otroka, zdaj ko pa berem take stvari, ne vem ali zato, ker ga ne jemljem na tak način in si pri vsakem njegovem nelagodju ne mislim, da me izsiljuje in trmari, al pa zato ker je res priden.
Bom podala npr. en primer, še do nedavnega nazaj smo tudi mi lahko sedeli na kavi tudi po uro, on pa je mirno sedel,... zdaj pa mu to več ne paše preveč, mogoče zato, ker postaja vedno bolj radoveden, začel je nekaj časa nazaj tudi kobacat in le zakaj bi moral on pri miru z odraslimi sedet v vozičku na kavi... in zdaj, bi si mogla jaz mislit, da me izsiljuje in da je poreden, ker ga moram če hočem zdaj it na kavo, stalno z igračami, žličkami, sladkorčki motit, pa včasih še to ni dovolj... da lahko spijem kavico v miru. To je vse kako ti otroka jemlješ.
Tudi sama se spomnem, ko sem bila majhna, kak dolgčas je bil meni, ko so se npr. starši srečali s kom na cesti, pa debatirali 5 min, 10 min... in jaz sem stala zraven, 5 minut že gre, pol pa vedno hujše, dolgčas, mama, tata a bi šli naprej, oni pa še vedno govorijo naprej... dolgčas se počasi stopnjuje v nevoljo in protestiranje.... mogoče v tem primeru za nekatere starše izsiljevanje... s tem da, takrat sem jaz določene stvari že lahko povedala, otrok pri 10 mesecih pa ti jih ne more.
Aja, bom prepisala iz knjige še nekaj:
Vloga ljubečega starša je zahteven, praktičen in hkrati naporen čustveni zalogaj, še zlasti v obdobjih, ko se otrok na videz še posebej hitro razvija, tako da ga morate kar naprej obravnavati drugače. Eno takih obdobij so pogosto meseci okrog otrokovega prvega rojstnega dne. S tem, ko se vaš dojenček nauči sam premikati naokrog in stati in ko razme vse več in več besed odraslih, nekaj pa jih tudi izgovori, se vam morda dozdeva, kot da se je spremenil v neko drugo osebo. Vendar se ni. Osebica, ki vas kliče sredi noči stoje v posteljici, je ista oseba, ki vas je klicala leže. V resnici se ni spremenil in se ne razvija nič hitreje kot prej, le da imajo ti razvojni dosežki velikanske posledice. Nič več ni majhen dojenček, a še vedno je dojenček. Zato od njega ne pričakujte preveč. Čim mirneje boste preživeli te prehodne mesece, tem verjetneje se vam bo zdel vaš malček krasen, ne pa grozen.
V tem obdobju otrokovega življenja in ob prepirih mnogi starši pomislijo na disciplino in o njej govorijo. Čas je sicer pravi, okolje pa ne. Dojenček, ki že skoraj shodi in spregovori, je vsekakor zmožen razumeti, kaj pomeni "ne" in ubogati odrasle, celo če včasih noče. Ni pa se sposoben spoprijeti z jezo staršev, kadar ne uboga, saj ne dojema razlogov zanjo. Otrok pač ne more vedeti, da je bila zadnja mala katastrofa, ki jo je povzročil za vas kaplja čez rob.
Ne glede na to, kaj vam predlagajo drugi, otroka ne morete "razvaditi" ali mu nakopati poznejših vedenjskih težav, če ga ne primete s trdo roko. Čim bolj zavestno ga imate radi in čim bolj uživate v tem, kako vam ljubezen vrača, tem bolje. Če razumete in mu vračate njegovo neizčrpno željo po nasmeških in objemih, vam bo postalo jasno, da vas nikakor noče jeziti. Vendar pa bo še dolgo trajalo, preden bo razumel, kaj vam je v veselje.
Lahko samo 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Ker to tvoje ogorčenje in zgražanje mi je kar nekaj...tako sem sama razmišljala, ko sem bila neizkušena najstnica...Potem sem pa že pri prvi svoji sraki priletela krepko na smrček...In ne, nimam se za slabo mamo, ker otroka že od nekdaj vzgajam v medsebojnem spoštovanju....V puberteti se seveda vse zadeve malo pomešajo
, vendar če je prej pot jasno začrtana, jo potem otroci tudi v adolescentni megli najdejo....Pa to že ne sodi sem... 
Kdo je že kje napisal, da se mu zdijo vsi dojenčki isti, roboti , z enakimi potrebami in ja, tudi mene zanima, kje piše....razen pri tebi seveda.., da bi se moralo dojenčku zdeti fino pet ur sedeti pri miru...Groza...Sedaj si ga pa res pihnila...Tudi jaz se strinjam s tistim kar si prepisala....ampak ali si tudi zbrano prebrala...verjetno ne, ker ni videti...ali pa očitno ne zmoreš ali nočeš razumeti. Prosim te, resnično, da si res dobro prebiraš poste, posebej prvega avtoričinega...Če boš, boš videla (ali pa tudi ne
), vendar ne tolikšnjih kot jih ima ta družina. 
) in še nisem zasledila otročka, ki bi od veselja vriskal , ko mu ordiniramo okrog ritke... 
