 |
RE: Mama, kje si?
22.8.2010 18:40:12
|
|
|
|
ronja
|
IZVIRNO SPOROČILO: Frodo Bisagin
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
...........
Meni prvi članek v Oni ni bil všeč, pač tipično novinarsko napihnjeno: bogi revež ima nevseljivo hišo, iz katere sta iz neznanih razlogov tako hitro šla njegova posvojitelja. Kako je hiša nebivalna, če sta onadva not živela? Druga stvar pa je vprašanje, zakaj se dva starejša človeka na hitro odločita it v dom - kamor se navadno upirajo z vsemi štirimi, sploh tisti s kmetijo. Tretja stvar je pa to, da si je odrasel zdrav človek brez družine v veliki meri sam kriv, če ne najde prav nič za delat in je zato ves čas v finančni stiski.
................
Zdaj pa priznaj v katero Kerensino skupino (od dveh moznih) spadas : v prvo, ki ima nerasciscene osebne racune in hoce cloveka ocrnit, da mu se mascuje; ali v drugo, kjer so ljubosumnezi in iz ljubosumnosti hocejo ocrnit cloveka....
Sram te bilo, da sploh posumis v pravljicnost likov in njih znacajev.
_______________________
Bila sem Misek. Zdaj nisem vec.
Haha, priznam, z njim imam trojčke, ki jih on niti ne povoha . Zezancija, seveda, da ne bo kdo resno posumil . Pa ljubosumna sem na njegove delovne stroje , jaz bi tudi mela ene par traktorjev doma - no, mogoče samo havbo, več pa ne bi šlo v stanovanje .
Sicer pa spadam v skupino, ki navadno vidi svet v barvah, črnobelo mi ni pisano na kožo. Pa v bližnjem sorodstvu imam 2 novinarki in ena me je prvo naučila to, da moraš stvari jemat z rezervo, oče (znanstvenik) pa, da poglej dejstva in dejanja in ne, kaj človek govori in da poizkusi najt drugo plat. Potem pa takole ronjasto žlobudralo ven pride .
kar se pa Kerense tiče, pa se je po moje sama precej našla v Markovi zgodbi, saj če sem si prav zapomnila, je bila tudi ona posvojena (ali nekaj takega) in prav tako njena mama - enako kot pri Marku. In tudi Kerensa v otroštvu ni bila preveč srečna in ker ji je nekaj manjkalo, je ugotovila, da je to tisto mesto, da nekam spada - torej družinske vezi, sorodniki... Zato se jih je tako trudila najt in zato jih kliče in jih hodi obiskovat. In to prostovoljno - nekaj, kar je meni čisto nedoumljivo - ker sem pač imela celo življenje preveč daljnih sorodnikov, ne pa premalo in ki so mi sorodniška srečanja prava muka - čista zguba časa. Ampak smo različni: njo rodoslovje zanima in ona je zdaj bolj srečna, ko ve, da ima teto na Krku (ali kje že) in bratranca v Sarajevu (tudi mogoče sem kiksnila)... Meni zato "dol visi". Ampak njej je pa to dalo nov smisel življenja.
Zato bi ga rada dala še drugim, vendar se bojim, da Marko ni ona in bi tudi ob srečanju s svojo mamo ostal isti in nič bolj srečen (razen mogoče trenutno). Ker za srečo se moraš pač borit, delat, rast... In Kerensa to dela, bori se ko lev, on pa ne. To je bil moj pomislek že na začetku in sem ji ga tudi napisala. Pa je rekla, da ona to rada dela in potem ok - če dela to samo iz svojega veselja, magari potrjevanja, potem ni problem. "If it makes you happy, it can't be that bad..." (Sheryl Crow)
PS: Frodo, zakaj pa nisi več Mišek?
Večina njih ostane majhen otrok celo življenje - nezaupljivi so, z veliko potrebo po dokazovanju brezpogojne ljubezni in priznavanja s strani okolice.
Milijonarka, res je in mi jih je žal, vendar ko je človek enkrat odrasel, se ne moer več zgovarjat na otroštvo - moramo odrast in ti naprej, pika. Pa tudi ni nujno, da so taki zato, ker jim posvojitelji ne bi nudili dovolj ljubezni, lahko so že prva leta zelo odločilna, ko jih dostikrat posvojitelji še niti nimajo pri sebi.
Tako da: če starši niso ravno psihopati ali pedofili, je totalna neumnost, če odrasel človek obtožuje starše, da so krivi, ker je nesrečen. Zdaj moramo pa zato sami poskrbet. Enim je težje, drugim lažje, ja, ampak vseeno nismo zato na svetu, da jamramo in čakamo, a ne? In čakat na enega deus ex machina - v tem primeru biološko mamo, da ga bo imela brezpogojno rada in bo potem vse super, je rahlo utopično. Tudi če ga je imela neskončno rada in tudi če ga ni hotela dat posvojit in tudi če si ga želi spoznat.
Oglašam se pa zato, ker se mi zdi grdo blatit ljudi, ki jih sploh ne poznamo: lahko sta se posvojitelja trudila po svojih najboljših močeh, dvomim, da ga sploh ne marat. Zelo možno, da mu nista znala dat ljubezni na način, ki bi njemu ustrezal -česar ne zna tudi dosti bioloških staršev. Pa ne pomeni, da nimajo radi svojih otrok.
In grdo se mi zdi kovat neke zarote, kaj vse so ljudje hoteli skrit, itd... V 2. članku v Oni (mi je na morju prišla v roke in spet Marko, sem valjda morala prebrat, hehe) spet velika vprašanja: zakaj je ona morala it od rejnikov, on je pa lahko ostal tam? Ja, zato, ker je bila ona takrat 18 let stara, on pa 2. Pa saj ni treba bit glih genij, da to pogruntaš? To ni nobena zarota, ampak naš (oz. takrat še jugoslovanski) zakon. zakaj ga je dala v posvojitev? verjetno zato, ker še zase ni vedela, kako bo poskrbela in se ji je zdelo, da mu bo boljše pri drugih ljudeh, mogoče je celo mislila (ali narobe razumela ali so ji napačno razložili), da bo ostal pri rejnikih, katerim je zaupala? Pač, stara je bila 18 let in ni imela pojma o pravu in svojih možnosti in sposobnostih. In je izbrala to, kar se ji je zdelo za sina najboljše - kot navadno mame poizkušamo.
Potem je spet tu zarota, zakaj se je izginila sled za njo. Ja, če greš v tujino in tam ostaneš na črno, mogoče se celo poročiš in imaš drug priimek, potem pač za teboj ni sledi v matični državi, ne? In hvalabogu, da nimamo policijskega režima, kjer bi nam spremljali vsak korak. za razliko od večine tu, se meni to zdi dobro...
|
|
|
|
Natisni
vse bolj se mi dozdeva, da zaradi finančne in materialne podpore...
. 
