ronja
|
hvala, punce! Saj mate prav, saj vem... Samo veste, kok je težko takole bit par mesecev - počutim se totalno neproduktivna: že v službi nisem, pa bi mela ful za naredit, doma ne morem ne vem kaj naredit, druge punce na bolniški celo stanovanje spucajo, naše je bilo do predvčerajšnjim totalno razsulo (potem sva z lubijem skup pucala - ampak ene vse naredijo že dop.), jaz pa se nekaj lotim, pa moram navadno kmalu nehat... včasih še skuhat ne morem... - ene donosijo otroka tako mimogrede, jim svašta rata vmes zrihtat... jaz pa še otrok na grad ne morem peljat . nisem navajena bit sam posedat, pa čakat, da čas mine... Pa potem se kak dan počutim boljše (logično -tisti dan, ko gresta v vrtec , pa lahko dop. mal bolj počivam...) in ko pridem ponju si rečem, pa sej ne boli, pa posteljica je višje, pa vse kao ok... pa probajmo... Pol mi ni pa nič jasno . Vleče se takooooooo dolgooooo! Vsi pravijo, kako čas leti, meni se pa vleče ko smrkelj!
Pa že tako vem, da prvi mesec bo bolj kriza s sprehodi, vsaj če bo tako mrzlo kot pri Lejli - se spomnim, da mi niso pustili it z njo ven, pa sem skoz babico in p. spraševala - ampak dokler je pod nulo da odsvetujejo... Je bil pa cel januar takrat -, niti en dan čez... Saj lahko da bo ta lepši, samo za računat pa glih ni... In potem se mi zdi tako nefer, da bosta malidve še celo jesen notri... Oči pride iz službe zdaj bolj pozno (pač sezona sestankov in terenov) in ker se hitro stemni, navadno ni ravno veliko časa, sploh ker še jemo kosilo vmes (brez tega so pa vsi 3je tečni;) - pa po pravici povedano se mu tudi ne da (ga čist štekam, ker potem obe spravit, pa oblečt itd... mal traja;). Poleg tega zdaj že vsega ostalega precej več nanj pade - in vem, da je včasih kar kruto, ko ma v službi gužvo, pride domov, pa me vse boli in mora še kuhat, čeprav sem bila jaz cel dan doma... Pa ne da bi mi on tak občutek dajal, on me pošlje v pojstlo, pa me ne pusti ven - samo jaz mam tak slab občutek... Pa vem, da bi bilo nefer, da če cel dan na mrazu dela, da ga potem še popoldne pošljem z malimi ven, da se bom jaz fajn počutla, da bosta zuni...
POtem pa vem, da bi si Ronja želela vozit z biciklom (še ne zna - mislim s koleščki že, ampak gre še počasi, mora dobit še mal kondicije za to, da se bo lahko naučila brez) In potem vidim druge srečne otroke, kako so ponosni, da se vozijo z biciklom in vem, da bi se moja tudi rada... pa ji tega ne omogočim (sva ji kupla bicikel, potem sem pa mela to sranje in zdaj si bicikla niti ne upam dajat ven pa not (ga je treba mal dvignit, ker je tak prag v tistem našem prostoru za vozičke, je pa precej težek...)
Se mi zdi, da mi ni nikoli tako težko bit mami kot v nosečnostih! Že pri Lejli je bilo tako, samo da sem takrat vedela, da dejansko nimam druge in da ne moreva ven, ker Ronja še ni znala sama po stopnicah, jaz je pa dvignit nisem smela... Tam so tudi vsi zdravniki pobledevali, da sem vedela, da ga nimam kaj srat, pri tej nosečnosti imam pa zelo različne informacije... Cerar je rekel, da je vse bp, recimo... Boli pa za znoret! To verjetno ni bp. Ampak on se ne sekira, je rekel, da je vsaka nosečnost drugačna (ok, res je bila ura čez 13to in sem videla, da se mu mudi domov - ampak vseeno... potem pomislim, kaj pa če pretiravam, pa mogoče sploh ni nič nevarno in zdaj malidve brezveze "matram"... itd...)
Vsekakor pa nočem, da bi Svit prej rodil! Samo tako težko je ves čas iskat ene kompromise med 3mi otroki... Sploh kadar se mi zdi, da gre na boljše, pa da saj bi šlo... pa potem mam slabo vest, da bi "za vsak slučaj" počivala, pa malidve potem ne bi meli nič od mene, čeprav to ne bi bilo glih nujno, itd... Vem, trapasto;) Se mi zdi, da je ful lažje, ko so že zuni, pa jim lahko razložiš... Zdaj pa mam skoz slabo vest - če me boli, mam slabo vest zaradi Svita, če pa naženem malidve direkt domov, pa zaradi njiju...
jancci, ja, kar se vrtca tiče, je zdaj malo problem, ker je Ronja menjala skupino in je nekaj časa rabila, da se je navadila (zdaj hvalabogu se je in gre rada k ježkom - ampak se je bilo treba malo potrudit za to, saj štekaš;), pri Lejli pa bila cela štala - na srečo je en del te štale ona doma preživela, ker sta bili bolni, ampak: zamenjali so glavno vzgojiteljico, hkrati je pa zbolela pomočnica vzgojiteljice in potem so flikali z nekimi študentkami, ene so bile prvič v vrtcu in niso mele pojma, ene tudi res nimajo smisla za delo z otroki (mislim, saj ni treba bit glih genij, da jokajočega otroka potolažiš, a ne? Meni se zdi to taka naravna reakcija... Pa ni šlo za mojega otroka, tako da nisem biased )... Skratka: mali so bili baje čisto razštelani, v vrtcu in doma, večina jih je jokala, vsi so preizkušali meje pri vseh novih, vse jih niso znale postavit, glavna je imela vsakič drugačen urnik, dostikrat je starši sploh nismo videli, študentke se niso glih vse znašle (ko je Lejla po 14ih dneh prišla spet v vrtec, v svojo skupino, recimo, je tista študentka, ki je bila tam, sploh ni pozdravila - nič - ne bu ne mu... Mislim, saj ne pričakujem, da ji mora za vrat skočit, ampak glede na to, da jo je tamala prvič v življenju videla, bi ji lahko vsaj Dobro jutro rekla... Pa tudi sicer je bila čist čudna.
Na srečo je Lejla precej trden karakter, da je take reči ne vržejo (da bi to Ronji naredili, bi jo ubilo na mestu;) in ni imela nekih traum - ne tam, ne tu. Ona sprejme, da je pač tako - je vesela, ko pridejo "pravi" ljudje, ampak ne komplicira, če jih ni. Mal zmedeno pogleda (to sem še jaz, če je tam nekdo, ki ga še nikoli nisi videl, pa še ta se pokaže šele po 5ih minutah - pravilo vrtca je, da oddaš otroke strokovni delavki, ne pa da kar greš, zato pač počakam, dokler ni kakega odziva - pri tastarih vzg. je bilo to izi - jaz sem na pragu počakala, Lejla je šla do njiju, če sta bili v previjalnici (ker smo večinoma prihajale ravno tak čas, ko so mele še kakega za zrihtat - tik pred zajtrkom) in sta jo vedno pozdravili, sem vedela, da vesta, da je tam in sem šla. Tu pa sva res kar ene 5 min. čakali, predno se je sploh pokazala (je taka precej razgibana, dolga soba z nekimi stebri in se ne vidi čez celo sobo).
Tako da ne vem, koliko hodijo zdaj oni ven... Vzgojiteljica je sicer zelo naklonjena sprehodom, vendar sama tudi ne more porihtat 21 2-3 letnikov... In če ima za pomoč eno, ki ima dve levi roki in ne ravno entuziastičen srček... potem si kaj dosti z njo ne more pomagat (ji je mal ušlo na roditeljskem, da majo probleme s kadrom, pa da ma več dela z njo kot z otroki;) Zato mi je pa še bolj tak... saj veš - lep dan, sonček... malidve: mami, a gremo na igrišče?... tam so njuni prijatelji... uživata, ju vidim... samo ne morem pa glih počivat tam... Ker Lejla ves čas pleza nekam na visoko - stara je pa tok kot vaši - you get it
Sori, sem morala malo ven dat... Ker se včasih res počutim ko ena nesposobna jamrasta lenuška... Vem, da me drugi ne vidijo tako, samo problem je, kako sama sebe vidim - mam svoje standarde glede tega, kaj naredim, hehe.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) in direkt na glavo. Sedaj to vsem razlaga, kako je hop skočila v zrak in potem padla na nos. 
cel žur 
