Najin_pikec
|
Pohojena, najprej en velik  zate.
Dobro vem, kako se počutiš, saj sem pred leti (ko sva bila še fant in punca in še nisva živela skupaj) doživela podobno. Pri nama je šlo za sms-e, ki si jih je pošiljal s sodelavko, kar sem ugotovila čisto po naključju. Seveda je bil zame to popoln šok, sploh ker sem bila prepričana, da tega ne bi nikoli naredil. Tudi pri njima do telesnega stika - po njegovih zagotovilih - ni prišlo. Hja, kaj je res in kaj ne, verjetno nikoli ne bom zvedla, dvom bo vedno ostajal.
Kakorkoli, takrat sem se odločila, da bom dala najini vezi še eno priložnost in še danes mi ni žal. Kot prvo sem sama pri sebi premislila, kako mi je z njim oz. kakšno vezo imava in prišla do zaključka, da mi resnično nič ne manjka (ne mislim na materialno plat, temveč na čustveno). Kot drugo pa sem se pošteno zazrla tudi vase... In si priznala, da je del krivde tudi na meni (ja, res je, čeprav nisem bila tista, ki jo je zaneslo). Na kratko: dejansko sem ga imela za samoumevnega in danes se zares zavedam tega. Prevečkrat sem ga dala na stranski tir, da bi lahko to zanikala.
Ne mislim, da je pri tebi podobno, vsaj iz tvojega pisanja ni tako sklepati, ampak vseeno pri nama se je obneslo, da nisva obupala. Velikokrat se mi celo zdi, da je najina veza močnejša od takrat, ker se tudi jaz bolj zavedam, da ga lahko izgubim. Vem da je čudno, samo tako pač je... Je bil pa to za moj ego res hud preizkus  .
Upam, da bosta lahko premagala to, sicer pa ti še vedno ostane, da vajino vezo prekineš in gresta vsak svojo pot.
|
Natisni
