nejcko
|
Jaz bi se kar strinjala z Al bino. Verjetno gre res bolj za obdobje kot kaj drugega.
Tudi jaz imam nenormalno napornega sina, ki mi je v v prvih treh letih svojega življenja izcuzal vse živce, kar sem jih premogla. Bil je nenormalno destruktiven, divji, glasen, na momente agresiven. Itak pa sama akcija, akcija, akcija. Zame ni bilo hujšega kot tisti tedni, ko je mož delal popoldne, saj sem vedela, da me čakajo ubijalski popoldnevi s sinom. Že povsem nervozna in prestrašena sem šla po njega v vrtec, v pričakovanju, kaj vse groznega se bo dogajalo tisto popoldne.
Jasna, jaz sem včasih jokala od nemoči. Resnično. Na nek način lahko rečem, da sem se bala biti sama s svojim lastnim otrokom.
Lani sem rodila in sin je seveda bil ljubosumen, kar je izražal na vse mogoče načine (ne vem, če so moje poste prenesli iz stare RR; malo poglej). Vedela sem, da nekaj moram storiti, ker me je dejansko situacija doma ubijala.
Tudi midva z možem nisva imela najbolj usklajene vzgoje, zato sem se povsem samoiciativno odločila, da grem na delavnice o vzgoji iskrivih otrok.
Tam sem spoznala in se naučila v prvi vrsti razumeti sebe, nato pa še otroka. Moram reči, da so se stvari začele kmalu obračati na bolje, čeprav niti najmanj nisem bila dosledna pri izvajanju vseh vzgojinih prijemov, ki so nam jih ponudili na delavnicah. Tudi moža sem seznanila s tem, ampak on še danes dela bolj po svoje in ima svoj prav o vzgoji.
Kakorkoli - moram reči, da so se pri nas stvari precej umirile. Sin bo kmalu star 4 leta in dejansko kar občutim, kako se spreminja. Postaja bolj zrel. Saj ima še vedno svoje momente in kakšen dan sem tudi jaz na robu živčnega zloma, ampak v glavnini pa lahko rečem, da so stvari v mejah normale - no, o konstantnem cufanju med sinom in tamalo pa kdaj drugič.
Torej jaz bi rekla takole: obdobje med 2. in 3. letom je tudi po mnenju večine strokovnjakov za starše najbolj naporno in jaz sem se o tem prepričala na lastni koži. No, pri nas je bilo od sinovega rojstva pa do 3,5 leta grozljivo, potem pa se stvari unesejo. Res pa je tudi, da bolj ko otrok čuti, da je npr. mama povsem znervirana, zadirčna, sitna, skratka v ku***, bolj bo nemogoč tudi sam. Vem, da se je v takih situacijah nečloveško naporno pripraviti do nekega skuliranega stanja, ampak se splača potruditi. Ker se povrne z dokaj umirjenim družinskim popoldnevom, ki se po navadi prelevi tudi v prijeten večer in mirno noč.
Srečno!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
,no malo šale mora biti, pri tej resni temi).
moj ma tud včasih take da znoriš...k sm živčna od izpitov in mamo ene probleme doma, začne nagajat pa metat stvari vse naokoli...sm pol k so izpiti mimo in vse lepo in prav, pa ni problema...je priden in uboga...no vsaj večino časa... 
